Pri solkanskem vikarju Luku se je odvijalo pomembno srečanje. Možje iz Solkana so se dogovarjali z namestnikom goriškega glavarja Hieronom Attemsom, ki je bil lastnik zemlje na Skalnici. Na njihovo presenečenje je namestnik rad odstopil svojo zemljo. Medtem je Urška še naprej ljudem pripovedovala, kako se ji je prikazala Marija.

»Sta vendarle prišla?« je rekel Jakob in počakal, da sta Jan in Urška sedla.
»Torej,« je povzel Jernej s skrivnostnim glasom, »zima se umika in misliva, da je prišel čas, da začnemo zidati.«
Urška je kar vzkliknila od veselja.
»Zidati na Skalnici? Kdaj?«
»Takoj ko pride mojster Gregor iz Ljubljane. In to se bo zgodilo prav kmalu.«
»Kdaj?« sta Urška in Jan napeto pričakovala odgovor.
»Prihodnji teden odidem ponj.« Nato se je Jernej zazrl v svojega sina.
»Jan, dobro bi bilo, če bi šel z mano.«
»Že, a ne bom se pustil pregovoriti glede nove vere.«
»Tega tudi nihče ne zahteva,« ga je pomiril oče.
»Mogoče je res prav, da greš,« se je oglasila Urška. »Doživel si velik čudež in ljudem boš lahko povedal, kaj se dogaja na Skalnici. Povej jim, da ima Marija naš narod zelo rada.«
Jan je pokimal. Da, to jim mora povedati. Z očetom sta se poslovila in stopila v trdo temo.
Čez nekaj dni sta zgodaj zjutraj sedla na voz in odpotovala v Ljubljano. Kar dva dni sta potovala, saj je šlo s konji počasneje kot danes z avtomobili. Popotniki so navadno prespali na Hrušici. Ko sta prispela v Ljubljano, je Jernej rekel:
»Lahko stopiš v stolnico in si jo malo ogledaš. Pridem za teboj.«
Jan je stopil v veličastno cerkev. Spoštljivo se je pokrižal. Tako tiho in mirno je bilo. Sedel je v klop in usmeril pogled k tabernaklju. »Gospod Jezus, prosim te, razsvetli moje srce, da bom spoznal, kaj je moja pot na zemlji. Tudi za Urško te prosim: daj ji moči, da bo ostala zvesta Marijina poslanka. Skrbi me njeno zdravje, pomagaj ji, da ozdravi.«
Kmalu je začutil očetovo roko na rami. Čas je bil, da se odpravita do mojstra Gregorja.
Ko sta stopila iz cerkve, so ju obkrožili nekateri Jernejevi znanci.
»To je tvoj sin?« so spraševali.
»Da, to je Jan,« je ponosno razlagal Jernej. »Enajst let je bil slep, zdaj pa spet vidi. Na Skalnici je spregledal. Božja Mati ga je ozdravila.«
Med ljudmi je završalo. Nekaj so slišali o prikazanju Marije na Goriškem, a glas o čudežni ozdravitvi slepega fanta še ni prišel do njih.
»Tako? Zares?« so se čudili. Gledali so Jana, kot da bi bil sveta stvar.
Ena od ženic se je oglasila: »Tu v Ljubljani pa so nam novi pridigarji govorili, naj temu nič ne verjamemo. Da so to le čenče vaških ženic.«
»In vendar je vse res,« se je oglasil Jan. Ker so ga vsi vprašujoče gledali, je povzel besedo. Pripovedoval je, kaj vse se je zgodilo na Skalnici. Ljudje so poslušali. Sama ušesa so jih bila. »Kako le morajo pridigati proti Mariji!« se je hudovala ena od ženic.
»Prav jezno govorijo, naj se nanjo ne obračamo. Ampak, saj je vendar Božja Mati. Ona se na te stvari spozna. Menda bo ona najbolj znala prositi pri svojem Sinu za nas,« je modrovala druga.
»Ne sodimo prehitro o novih pridigarjih. Raje molimo, da bo kmalu spet ena vera,« se je oglasil starejši možak.
»Saj jih ne bomo sodile, a tudi nasedle jim ne bomo. Nam je potrebna tako Mati Božja kot njena pomoč,« je bila odločna prva ženica.
Zvečer sta se Jan in oče skupaj z mojstrom Gregorjem vračala proti domu. Moža sta kramljala, Jan pa je zamišljen sedel zadaj in razmišljal. Tistega dne je slišal veliko besed. Spraševali so ga, kaj počne, odkar spet vidi, in kaj si želi postati v življenju. Jan je tuhtal. Bil je vesel, da se je naučil tkati, a slutil je, da je njegovo poslanstvo nekaj drugega. Kaj? Kaj si zares želi v svojem življenju? Kam ga kliče Gospod? Tiho je molil za razsvetljenje.

Naloga:
Premisli o dnevu, ki je za teboj, in se Bogu zahvali za vse dobro, ki se ti je zgodilo!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
S čim sta Jan in njegov oče potovala v Ljubljano in koliko časa?