Jana je skrbelo za Urško. Vstal je in sam odšel na Skalnico. Dolgo je molil za Urško, nato pa zaslišal znani glas. Urška je bila ponovno rešena iz ječe. Že tretjič! Jan je od veselja poskočil, takrat pa ga je zabolelo v očeh. Pokril si jih je, in ko je umaknil roke, ni mogel verjeti. Spet je videl.

Novica, da je bila Urška že tretjič rešena iz ječe in da je slepi fant spregledal, se je bliskovito razširila po vsej goriški pokrajini. Prišla je tudi do Šembida.
V tej vasi, ki ji danes rečemo Podnanos, se je pod noč ustavil Janov oče Jernej. Vračal se je iz Ljubljane. Bil je utrujen, pa se je želel malo osvežiti ob kozarčku dobrega vina. Sedel je za mizo in se potopil v svoje misli. Razmišljal je o luteranskih pridigarjih, ki jih je te dni veliko poslušal. Lepo so govorili. Veliko dobrega so povedali in ljudi spodbujali k iskreni in trdni veri v Kristusa. Všeč mu je bilo, ker so tako dobro poznali Sveto pismo. Govorili so tudi o Skalnici. Celo v Ljubljani so namreč že slišali, da se je tam prikazala Marija. A temu prikazanju so bili nasprotni. Trdili so, da ni nič res, da so si ljudje vse samo izmislili.
Jernej ni bil miren. Nova vera mu je postajala všeč, a vendar ga je begalo dogajanje na Skalnici. Urško je poznal in vedel je, da je resnicoljubna. Toda če ni lagala, potem se je Marija res prikazala. Bil je zbegan. »Le zakaj se je morala Marija prav zdaj prikazati?« si je rekel.
Njegove misli je zmotil hrup v gostilni. Ujel je nekaj besed o Skalnici. Morajo res povsod govoriti le o tem?
»Urško je Marija že trikrat rešila iz ječe!« je vpil neki možak. Janov oče Jernej je hitro popil svoj kozarec vina in vstal od mize. Ni se želel zapletati v te pogovore. Odšel je, preden so možje spregovorili o zadnjem čudežu – kako je spregledal slepi mladenič.
Končno je bil doma. Stopil je v hišo. Jera in Jan sta bila pri statvah. Nista ga opazila. Jera je Jana učila, kako se tke platno. Jernej je debelo pogledal. Slepega fanta uči tkati? Se ji je mar zmešalo? Obstal je in opazoval.
Jan je mamo pazljivo poslušal in nato – glej čudo – spretno začel spletati drobne nitke, kakor je bilo prav. Jernej je strmel. Ne, ne more verjeti. Saj je Jan vendar slep! Kako je to mogoče?
»Jera? Jan?« se je oglasil.
Ozrla sta se. »To je torej moj oče!« je vzkliknil Jan in se z živahnim pogledom zazrl v svojega očeta. Tako rad ga je imel in zdaj ga je končno tudi videl. »Mati Marija me je ozdravila slepote. Zdaj vas končno lahko vidim!«
»Vid? Marija? Vrnila ti je vid?« Jernej je dvignil Janovo glavo in se zazrl v njegove oči. Bistro so ga gledale. »Oh, Jan,« je ganjeno vzkliknil in objel svojega sina, »Marija ti je vrnila vid, da bi tudi jaz spregledal in začel verovati, da je ona resnično milosti polna žena. Da ni le navadna ženska, kot uči luteranska vera.« Še dolgo v noč so se pogovarjali.
»Mariji se bomo zahvalili za ta čudež,« je sklenil Jernej, »in sicer tako, kot se spodobi. Postavili ji bomo njej vredno svetišče. V Ljubljani poznam mojstra Gregorja. Odličen arhitekt je in sposoben voditi zidavo cerkve. Kar najhitreje ga bom prosil za pomoč.«

Naloga:
Obišči bolnika ali ostarelega, ki bo vesel tvoje družbe!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kdo je Jera?