Biriči so ponovno prijeli Urško. Odpeljali so jo na grad v Solkan. Preden so jo zaprli v ječo, je z njo želela govoriti graščakinja Jolanda, ki je imela prav takrat na obisku veliko prijateljic. Nečimrne dame so se ujezile, ko jim je Urška povedala, da je Marija veliko lepša od njih. Marijina lepota prihaja iz njenega pogleda in tega dame niso mogle razumeti.

»Zakaj so te zaprli? Kaj si naredila?« je temo in tišino presekal ženski glas iz kota ječe.
»Nič hudega nisem naredila,« je odgovorila Urška. Še vedno je stala ob vratih, skozi katera jo je pravkar potisnil birič. Plaho je zrla v novo ječo, nove jetnike. Ženska, ki jo je ogovorila, je imela razmršene lase in namrščen obraz.
»Pridi. Tu lahko sedeš. Dovolj prostora je.«
Urška je pomislila, da bo raje kar celo noč stala. Niti malo je ni vleklo, da bi se premaknila. Ta ženska ji bo gotovo naredila kaj groznega, če se ji približa. A potem jo je prešinila nova misel: da je Marijina poslanka. Da je poslana ne le k lepim ljudem, temveč tudi v ječo k tej ženski, ki nima glavnika, da bi si uredila lase, verjetno so zato razmršeni. Urška je končno premagala svoj odpor in strah. Spet je v sebi začutila moč in pogumno sedla poleg ženske.
»Torej, kaj se ti je zgodilo?« jo je ta ponovno vprašala. Nič ni kazalo, da bo Urški naredila kaj hudega, zato se je pastirica pomirila. Ozrla se je po drugih jetnikih. Niso spali. Napeli so ušesa, da bi slišali novice od zunaj.
Z velikim žarom je Urška začela pripovedovati, kaj se ji je zgodilo na Skalnici, kako se ji je prikazala prelepa nebeška Gospa, kako jo je rešila iz ječe ter kako so jo biriči ponovno ujeli.
Jetniki so jo poslušali odprtih ust. Ko je Urška umolknila, je v ječi nastala popolna tišina. Vsak zase je premišljeval o skrivnostnih in svetih rečeh, ki so se pripetile na Skalnici. Razmišljali so o Božji mogočnosti in o njegovem usmiljenju. Marijo je Bog poslal na slovensko zemljo, da bi tudi ta narod bolj zaupal vanjo in se ji priporočal v stiskah.
»Marija bi lahko ozdravila mojega otroka,« se je tedaj oglasila ženska z razmršenimi lasmi.
»Je bolan?« je vprašala Urška.
»Še tega ne vem, ali je živ ali ne,« je rekla ženska. »Deklica je, Katica. Težko je zbolela in neka ženska me je nagovorila, da sem šla opolnoči do studenca in trikrat prekrižala vodo, preden sem jo zajela. Dejala je, da bo to ozdravilo mojo deklico. Toda tam so se znašli biriči. Videli so me in mislili, da zastrupljam vodo. Tako sem pristala v ječi. Vidiš, v kakšno nesrečo me je pahnil nespameten nasvet!«
»Skrbelo te je za punčko, pa si zato poskusila vse, kar bi ji lahko pomagalo,« jo je tolažila Urška. »Ni ti prav svetovala. Vraže nič ne zaležejo.«
»Najbrž sem naredila velik greh, ker sem nasedla vraževerju, in se moram zdaj pokoriti v ječi.«
»Res je, da si bolj zaupala vražam kot Bogu, a Bog je vendar usmiljen. On je nad vsem, nad vsako boleznijo in nad vsako bolečino.«
»Ne vem, ta ječa mi jemlje zaupanje v Boga.«
»Pomembno je, da tvoje srce ni kakor v ječi.«
Ženska se je zamislila. Ves čas, odkar je bila v ječi, je tuhtala o tem, kar se ji je zgodilo. Obsojala se je za svoj greh in ni si mogla odpustiti, kar je storila. Mar ni tudi to neke vrste ujetništvo? Ko je tako tuhtala, je ugotovila, da noče biti več ujetnica. Ne! Želela si je svobode. Notranje svobode.
»Ti torej praviš, da je Bog tako usmiljen, da bo tudi meni odpustil?«
»Seveda! Mislim, da ti je že zdavnaj! Saj se nisi niti dobro zavedala, kaj počneš.«
»To je res,« je rekla ženska. Končno je razumela, da ni naredila smrtnega greha. Razumela pa je tudi, da je Bog drugačen, kot si je predstavljala. On v resnici odpušča. In potem želi, da živimo naprej svoje življenje in se ne sprašujemo več, ali nam je zares odpustil. Pa tudi to je razumela, kako pomembno je, da odpustimo sami sebi.
»Veš, Urška, mnogo ljudi je na svobodi, vendar so v sebi ujetniki. Jaz sem bila dvakrat ujetnica, zdaj bom le še ujetnica v tej ječi. Hvaležna sem, da si danes tukaj. Če pridem kdaj iz ječe, pojdem na Skalnico in se zahvalim Mariji, da te je poslala sem.«

Naloga:
Zvečer zmoli Oče naš za vse, ki so v zaporih!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Komu ni mogla odpustiti gospa, ki je bila v zaporu in se je pogovarjala z Urško?