Urška je v ječi spoznala jetnike. Med njimi je bil tudi mož, ki mu je birič ubil hčer, ker se mu ni hotela vdati. V spopadu je mož ubil tega biriča in zato so ga zaprli. V sebi je še vedno gojil zamero do biriča. Ob pogovoru z Urško je spoznal, kako pomembno je odpustiti.

Navsezgodaj zjutraj so se jetniki v grajski ječi prebudili. Zaspano so gledali okrog sebe in opazili, da Urške ni več med njimi. Najprej so se začudeno spogledali, nato pa je nekdo vzkliknil:
»Marija jo je prišla rešit!«
Od veselja so zagnali vik in krik. »Marija je mogočna mati! Pomagala je Urški! Tudi za nas bo poskrbela!« so vzklikali.
Hrup jetnikov se je razlegal vse do grajskega dvorišča in skozi odprto okno v grofovo sobo. Grof se je dvignil iz svojega udobnega naslonjača in se namrščil. Le kaj je jetnikom? Treba jih bo utišati, si je rekel. Ukazal je ječarju, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Ta je takoj odšel, saj je bil strašno radoveden, kako je Urška preživela prvo noč. Verjetno bo vsa bleda in prestrašena jokala za mamico in očkom, si je mislil. A ko je odklenil vrata, je začuden obstal. Štel je jetnike, pa jih je vsakič naštel le pet. »Kam ste skrili Urško?« je zaklical.
»Ni je več,« so zmagoslavno povedali jetniki. »Marija jo je prišla ponoči rešit.«
»Norci! Kako pa to veste? Je kdo to videl?«
»Videli nismo, ker smo spali. A vemo, da je tako. Tu je ni. Vrata ječe so bila zaklenjena – ti sam si jih zaklenil. Kako bi lahko še drugače odšla od tod?«
Ječar je mrščil čelo. Dobro je vedel, da je vrata ječe dvakrat zaklenil. Ključ je imel ves čas pri sebi. Le kako je lahko mala deklica ušla iz te luknje? Čeprav je slutil težave, je pohitel do grofa in mu o vsem poročal. Grof je postal besen.
»Kako si vendar zaklenil, cepec! To je strašno, da nam tak deklič pobegne! Če bo kdo izvedel, se bom strašno osmešil! Takoj preveri, da ni kje na dvorišču.«
A Urške ni bilo nikjer. Nikjer! Ječar si ni znal razložiti, kako je lahko pobegnila, v čudež pa tudi ni hotel verjeti.
»Ljudje so ji pomagali,« je končal grof. »Zagotovo je bilo tako.« Grof je rekel to tako prepričljivo, da je še sam začel verjeti temu, kar si je pravkar izmislil.
In kje je bila Urška, če je ni bilo v ječi? Ne da bi vedela kako, se je znašla na Skalnici. Marija je poskrbela, da se njeni hčerki ni zgodilo nič žalega. Urška je pobožno pokleknila in od vsega, kar je doživela, zajokala. Mariji se je iz srca zahvaljevala za varstvo in čudežno rešitev.
Bila je tako potopljena v molitev, da ni slišala hrupa v ozadju. Ni slišala ljudi, ki so prišli na Skalnico, niti presenečenih vzklikov in korakov, ki so se hitro bližali. Močna roka se je dotaknila njene rame. Ozrla se je. Bil je njen oče, ves srečen, da jo je našel.
»Urška, kako nas je skrbelo zate!«
»Oče!« ga je Urška srečna objela. Oče je začutil, da hčerka drgeta, in takoj razumel, kako naporna je bila noč zanjo.
»Zaprli so me v ječo. Ko smo zaspali, pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Marija me je rešila! Vsa vrata so se sama od sebe odprla pred menoj. Šla sem mimo stražnika, pa ni nič naredil. Niti pogledal me ni. In potem sem bila tukaj na Skalnici.«
»Marija je naredila čudež!« so začeli vzklikati ljudje.
Urška je pokimala. »Marija je res mogočna priprošnjica. Zdaj se ji zahvaljujem.«
»Kar skupaj se ji zahvalimo,« je rekel oče.
Pokleknili so in skupaj molili.

Naloga:
Zvečer zmoli Sveti angel v zahvalo za Božje varstvo!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Urška je pobegnila iz zapora. Ali ta trditev drži? Zakaj?