Ob današnji prebrani božji besedi bi vas rad najprej povabil, da se ustavimo, ob dogodku iz 1 berila, kjer smo brali o srečanju Mojzesa in Boga, ki mu je spregovorili v podobi gorečega grama. Dogodek nam lepo pokaže, da Bog za človeka ostaja skrivnostni in svetost. Človek ne pozna Božjega imena in tudi Bog mu ga ne pove. (Vedeti ime, pomeni poznati osebo) Bog se Mojzesu zato razodel kot Tisti ki je, (Jaz sem) ki je vedno navzoč, ki je vedno z nami, ki je Bog naših prednikov in bo Bog tudi naših potomcev.

Drugo znamenje neenakosti sogovornikov Boga in človeka je zahteva, da si Mojzes sezuje sandale, kajti kraj kjer stoji pred Bogo je sveta zemlja, ker je Bog svet. Človek je pred Bogom pravzaprav vedno bos in nag. Kajti Bog ga pozna v vsak atom njegovega telesa, Bog ga vidi v srce in tudi vsaka človekova misel mu je že v naprej poznana. Pri sv. maši se tega lepo zavedamo tudi v najsvetejših trenutkih, ko pred Najsvetejšim pokleknemo in tako posnemamo Mojzesa iz stare zaveze.

Zavedati se božje svetosti in veličine je znamenje modrosti. Dokler človek zaupa samo svojim močem, in računa samo nase, še ne poklekne pred Boga, ker ga ne potrebuje, kvečjemu mu je v napoto. In dokler tako razmišljamo zagotovo potrebujemo spreobrnjenje. "Če se ne spreobrnete vas vse čaka enak konec". Smo slišali Jezusa ponavljati v današnji evangeljski priliki. Sploh ni važno, kakšna smrti nas čaka, nenadna ali zaradi starosti, jutri ali čez 100 let, kdaj in kakšna bo ni pomembno, pomembno pa je če se bomo spreobrnili, ker nas drugače čaka vse enak konec.

In v čem se moramo spreobrniti? Lokacija: