Minevala so leta. Na Sveto goro so prišli patri frančiškani in skrbeli za cerkev in romarje. Pater Romuald je veselo prebral pismo iz Rima. Izdali so dovoljenje, da Marija in Jezušček na oltarni sliki prejmeta krono iz čistega zlata. Slovesnost je bila čudovita in se je nadaljevala še osem dni po kronanju.

Romarji so radi prihajali na Sveto goro. Goreče so molili k Mariji in se ji priporočali. Marija je skrbno poslušala prav vsako prošnjo. Zgodilo se je mnogo čudežnih ozdravljenj. Bratje frančiškani so imeli veliko dela, ko so skrbeli za svetišče in romarje. A opravljali so ga goreče in potrpežljivo.
Nekega dne pa je v samostanu završalo. Brat Anton je kar prebledel, ko je odprl pismo.
»Strašno!« je vzkliknil.
Bratje so ga zaskrbljeno gledali. Le kaj tako strašnega more pisati v tem pismu?
»Poslušajte, kaj je ukazal naš cesar Jožef II.!« Brat Anton je začel brati: »Razpustili bomo vaš samostan. Božja pot na Sveti gori je ukinjena. Tako cerkev kot samostan bosta prodana na dražbi. Kupec mora obe stavbi podreti.«
Bratje so pretreseno obstali.
»Kako?!« je ogorčeno zaklical eden izmed njih. »Naša svetogorska cerkev naj bi se porušila?«
»Tako veličastne cerkve ne bomo nikoli pustili uničiti!« je bil odločen drugi brat. »Dvesto štirideset let že stoji tukaj!«
Brat Anton jih je žalostno gledal. »Mislim, da cesarjevega odloka ne bomo mogli spremeniti. Naš cesar se ne pusti nikomur pregovoriti. Niti papežu ne.«
Kako žalostno je bilo slovo od Svete gore! Patri so odšli v Solkan in s seboj odnesli Marijin kip in Marijino sliko. Sliko so postavili v solkansko cerkev.
Ljudje kar niso mogli verjeti, kaj se dogaja. Nič ni pomagalo, cesarjev odlok se je začel uresničevati. Neki mož je kupil cerkev. Kakor je bilo naročeno, je poskrbel, da bi Marijino hišo kar najbolj uničil. Podrl je zvonik in streho ter razkopal tlak. Sten in stebrov pa ni mogel nihče podreti, niti s smodnikom ne. Tako je cerkev samevala. Dež je padal vanjo, vsako zimo jo je pokril sneg.
Toda Bog vse obrača in obrne. Tudi cesar Jožef II. je nekega dne umrl. Zavladal je cesar Franc II. Bil je veliko bolj prizanesljiv in je dovolil obnovo cerkve.
Ljudstvo se je razveselilo. Po sedmih letih je bilo spet dovoljeno romati. Obnovili so cerkev in vanjo slovesno prinesli Marijino podobo.
»Tukaj si doma,« je ljubeče dejal eden od zidarjev.
Toda cerkev, ki jo danes vidite, je vendarle drugačna. Ni ista. Kako to, boste vprašali.
Sveto goro je pokril še en črn trenutek zgodovine. V prvi svetovni vojni so jo zavzeli Avstrijci in si na hribu uredili vojaško postojanko. Bojevali so se proti Italijanom, ki so hrib napadli in obstreljevali z granatami. Cerkev in samostan sta bila popolnoma porušena. Vse vredne predmete in oltarno sliko so patri pravočasno rešili. Po vojni so zgradili novo cerkev, takšno, kot jo vidimo danes. Pravzaprav bi morala biti tudi ta porušena med drugo svetovno vojno, a tistega dne se je spustila tako gosta megla, da napada niso izvedli.
Urška ni nikoli slutila, kaj vse se bo dogajalo s svetogorsko cerkvico. Kljub vsem napadom je bila cerkev vedno obnovljena. Živa vera in mnogi čudeži so ljudi spodbudili, da so vedno znova poskrbeli za Marijino hišo.
Dragi otroci, ko boste poromali na Sveto Goro, si oglejte to veličastno cerkev, zgrajeno v čast Mariji. In nikar ne pozabite, da je to kraj, kjer je Marija stopila na našo zemljo in v slovenskem jeziku rekla: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.«

Naloga:
Opiši eno izmed zgodb v letošnjih šmarnicah ali jo nariši!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kolikokrat je bila cerkev na Sveti gori porušena? Morda tudi veš kdaj?