Urška je tako oslabela, da je morala leči v posteljo. Zdaj je bilo jasno, da se bliža njena zadnja ura. Skušnjavec jo je še zadnjikrat skušal, končno pa so bili vsi boji premagani. Preden je umrla, se ji je čez obraz zarisal čudovit nasmeh. Kakor da bi videla drago osebo, ki jo je že dolgo pričakovala.

Leta so minevala. Romarji so prihajali na Skalnico in se v vseh težavah obračali na sveto Marijo. Za svetišče so začeli skrbeti frančiškani.
Pater Romuald je v svoji rjavi halji hodil po samostanskem hodniku.
V rokah je nosil pomembno pismo, ki je pravkar prišlo iz Rima. Obraz mu je žarel od veselja in ponosa. Končno so dovolili, kar si je že dolgo želel.
»Brat Matej,« je spregovoril, ko je stopil v sobo, »naša svetogorska Kraljica bo doživela veliko čast. Pravzaprav takšno čast, kot ji gre. Po dovoljenju višjih cerkvenih oblasti iz Rima bo prejela krono iz čistega zlata!«
Brat Matej je ostal odprtih ust. Dobro je vedel, da zlato krono prejmejo le tiste Marijine podobe, ki jih ljudje že dolgo častijo in so čudodelne.
»To je najlepša novica v tem letu!« je veselo vzkliknil. »Kdaj bo slovesnost? Ljudi bo gotovo toliko, da bo premalo prostora. Vse duhovnike moramo obvestiti, pa spovednikov mora biti dovolj …«
»Počasi,« ga je ustavil pater Romuald, »naslednje leto bo slovesnost. Časa je torej dovolj.«
Res so se kmalu začele priprave. Treba je bilo urediti prostor pred cerkvijo, cerkev, povabiti vse plemiške stanove in verno ljudstvo. Za kroni je poskrbela gospa Ana Katarina Schellenburg iz Ljubljane. Dala ju je izdelati in ju podarila za svetogorsko Kraljico in malega Jezusa.
Bližal se je junij leta 1717. Pater Romuald je na dvorišču samostana srečal brata Mateja.
»Sveče v cerkvi so nared. Dvesto štiriinosemdeset jih bo gorelo in pred glavnim oltarjem še štirideset večjih,« je poročal brat Matej.
Pater Romuald pa kakor da ga ne bi slišal. Resno je gledal in rekel. »Pravkar sem se pogovarjal z oblastniki,« je spregovoril. »Pravijo, da bo množica ljudi tolikšna, da bo Sveta gora premajhna zanje. Želijo, da kronanje prestavimo v Gorico.«
»To je pa škoda!« je zavzdihnil brat Matej. »Se res ne bi mogli malo stisniti?«
»Ne, navsezadnje so me pregovorili. Imajo prav, romarjev bo gotovo več, kot pričakujemo.«
»Kar naj pridejo. Svetih hostij imamo dovolj na zalogi. Več kot sto tisoč,« je brat Matej pomenljivo stišal glas.
Končno je prišel dan slovesnosti. Sonce je obsijalo dolino in ljudje so z vseh strani prihajali v Gorico. Takrat še ni bilo vlakov in avtobusov, potovali so torej s konji in vozovi, mnogi pa so prišli peš.
Na travniku je bil postavljen visok oder. V slovesni procesiji so prinesli Marijino podobo. Ljudstvo je pelo Marijine pesmi, po vseh mestnih cerkvah so zvonili zvonovi. Podobo so postavili na oltar. Škof Jurij Frančišek Ksaverij se je približal Mariji. Ljudje so obstali v tem svetem trenutku. Škof je ljubeče pritrdil krono Mariji in nato še Jezuščku. Kako lepo sta se lesketali v soncu! Čutiti je bilo, kako so tudi ljudje polni veselja. Zvonovi so ponovno slovesno zadoneli, oglasila se je zahvalna pesem in topovski streli. Velike praznike so namreč takrat praznovali tudi tako, da so streljali s topovi ali možnarji.
»Marijino podobo bomo zvečer prenesli domov – na Sveto goro,« je oznanil škof po sveti maši. »Pridite jo počastit. Ves teden bo slovesna osmina.«
In tako je tudi bilo. Ves teden so prihajali romarji. Godbeniki in pevci iz Benetk so skrbeli za čudovito petje.
Ko so se slovesnosti končale, je pater Romuald naletel na brata Mateja. Zadovoljno je sedel v samostanskem vrtu in gledal proti cerkvi.
»Brat Matej, videti si zelo zadovoljen.«
»Zelo. Bilo je lepo, da lepše ne bi moglo biti. In veste, pater, tudi hostij ni zmanjkalo. Pa čeprav je bilo v teh dneh pri obhajilu kar 133.000 ljudi.«

Naloga:
Napiši, katere slovenske božje poti poznaš. Nariši eno od teh!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Napiši prvi del zgornje naloge in dodaj, če si na kteri od naštetih božjih poti že bil/a.