Oglejski patriarh je za Skalnico podaril oltarno sliko. Na njej je upodobljena Marija z Jezuščkom, Janez Krstnik in prerok Izaija. Slika ne prikazuje takšne Marije, kot jo je videla Urška. A Marija je Marija. Pomembno je, da romarji ob njeni podobi okrepijo svoje zaupanje v Devico in vero v njenega Sina.

Na Skalnici je bilo še vedno slovesno in živahno. Oče Jakob je zaskrbljeno opazoval svojo hčer. Toliko ljudi bi rado govorilo z njo, ona pa je bila tako slabotna. Saj je komaj lovila sapo.
»Urška, dovolj bo,« je rekel. »Pridi, greva domov.«
Konjička sta veselo povlekla voz in odpeljala proti Piskovi domačiji. Voz se je ustavil in Urška je počasi stopila na tla. Bila je tako slabotna, da se je oprijela očetove roke. »Mislim, da bom zdaj kar malo legla,« je rekla.
»Le odpočij se,« je odvrnil oče. Ko jo je gledal, se mu je trgalo v prsih. Še zadnji otrok in kaže, da bo tudi ta kmalu umrl.
Urška je legla. Začela jo je kuhati vročina in mama jo je zaskrbljeno gledala. Na vse načine je skušala pomagati hčeri, a nič ni pomagalo. Babica Barba je zmajala z glavo. Tudi ona ni mogla pomagati. »Proti smrti ni zdravila,« je tiho zamrmrala.
Tudi sosedovi so slutili, da so Urški štete ure, zato so prišli k njej. Urška je odprla oči.
»Tako žalostno gledate,« jih je pokarala.
»Če te imamo radi, ti nam pa odhajaš,« se je Jan poskušal nasmehniti.
»Ah, lahko bi bili srečni. Grem v čudovit dom. Le glejte, da pridete vsi za menoj.«
Zvečer je Urška trpela. Bila je nemirna. Nihče ni vedel, kaj se dogaja v njeni notranjosti. Tam je vihral pravi boj. Hudi duh je še zadnjič hotel pridobiti plemenito dušo zase. Šepetal ji je: »Si misliš, da si kaj več, če si videla Marijo? Misliš, da boš imela zaradi tega prednost in boš bolj gotovo v nebesih? Kje pa!« Urška je trepetala. Kaj če je res kdaj pomislila, da je kaj več kot drugi? Kaj če je bila res prevzetna?
Hudi duh ni odnehal: »Misliš si, da si svetnica, pa nisi. Zdaj se samo ne spomniš, kdaj vse si ga polomila. V smrtni uri je vsak krotak in ponižen, a treba je celo življenje garati za nebesa. Na zveličanje lahko pozabiš.«
»Ne!« je šepetala Urška. Mrzel pot jo je oblival, ko se je skušala spomniti vikarjevih besed. Kako jo je že učil? Nebesa so dar, ne moremo si jih zaslužiti, ker so tako dragocena, da jih ne bi mogli z ničemer odplačati.
In kako je že rekel Jezus? Ko so obirali v vinogradu, so dobili vsi delavci enako plačilo. Tisti, ki so delali ves dan, in tisti, ki so delali le eno uro. Vedno je rešitev pri Gospodu, pa čeprav bi se grešnik skesal tik pred smrtjo. To je le skušnjava, strašna skušnjava, ki hoče, da bi podvomila o Božjem usmiljenju in dobroti. Ne, ne bom se ji pustila!
Jan je vzel v roke rožni venec. Vsi so molili in Urška se je počasi umirila. Še zadnjič je odprla oči in se zazrla v vsakega posebej, kakor da bi se poslavljala. Nato se je obrnila k vratom in čez obraz se je razlezel širok nasmeh. Kakor da bi videla drago osebo, ki jo je že dolgo pričakovala.
»Najbrž je Marija prišla ponjo,« je zašepetala babica.
»Potemtakem je Marija stala čisto blizu nas!« je tiho vzkliknil Jan. Mama je žalostno pogledala Urško. Ležala je negibno, s srečnim izrazom na obrazu. Da, mala pastirica je umrla. Odšla je v nebesa.

Naloga:
Če je mogoče, obišči pokopališče in zmoli molitev za pokojne.

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kateri skušnjavi ni popustila Urška, ko je bila v smrtnem boju?