Preskoči na vsebino


28. maj - Oltarna slika

Posvetitve cerkve se je udeležila velika množica romarjev. Slovesnost je vodil škot Egidij. Urška je prišla z vozom, saj ni mogla več dolgo hoditi. Zelo je oslabela.

Ljudstvo je pobožno prisostvovalo prvi sveti maši. Pogledi so se večkrat ustavili na glavnem oltarju, kjer je bila postavljena čisto nova oltarna slika. Podaril jo je oglejski patriarh Grimani. Ljudstvo jo je občudovalo: na njej je bila Marija z Jezuščkom, ob strani pa dva svetnika. Toda, ali je to res tista Marija, ki se je prikazala Urški? Pastirica ni vendar nikoli omenila nobenih svetnikov. Nekatere žene so že pred mašo izprašale Urško glede tega.
»Ne, to ni Marija, ki sem jo videla,« jim je odgovorila. »Tudi ta je lepa, a ni takšna, kot se je prikazala meni.«
Žene so se čudile. Zdelo se jim je primerno, da bi v cerkvi imeli podobo takšne Marije, kot se je prikazala na tem kraju.
Zdaj se je škof Egidij Falcetto obrnil k podobi in jo blagoslovil. Vikar Luka pa je nato povzel besedo in vernike nagovoril v domačem jeziku: »Dragi romarji, pred vami je čudovita slika. Vi pa jo gledate tako začudeno. Predstavljali ste si, da bo Marija takšna, kot se je tukaj prikazala. A Marija je Marija. Ta čudovita slika dviga naše misli k Devici in njenemu Sinu. Na sliki sta ob Mariji dva moža. Na Marijini desni strani je prerok Izaija. To je starozavezni prerok, ki je napovedal prihod Odrešenika že davno pred njegovim rojstvom, sedemsto let, preden se je rodil Jezus. Na Marijini levi strani je Janez Krstnik. S kazalcem kaže na Jezuščka. Tudi Janez Krstnik je bil prerok – novozavezni. On je tisti, ki je nekega dne pokazal na Jezusa in rekel: ›Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.‹ Zadaj za Marijo vidimo pokončen tram, del križa, po katerem je prišlo odrešenje. Za križem pa so gore. Jih prepoznate? Čisto so podobne naši Trnovski in Banjški planoti. Kje pa je sonce?«
Ljudje so se zazrli v sliko, vikar pa je že nadaljeval z besedami: »Sonce je skrito za križem. Od Jezusa prihaja lepa svetloba. To nas uči, da je Jezus naša prava luč.«
Nato je škof povabil zbrane, naj z zaupanjem molijo k svetogorski Kraljici, ki bo rada delila milosti svojemu ljudstvu.
Po slovesnosti so se ljudje zadržali pred cerkvijo. Obstopili so Urško, saj so jo mnogi videli prvič. Urška je vsem prijazno odgovarjala, čeprav je komaj še stala na nogah.
Neka žena je zmajala z glavo: »Njena bledica mi ni všeč. Bojim se, da ne bo več dolgo med nami.«
»Meni se zdi, da je to zato, ker tako hrepeni po nebesih,« je dejala soseda.
»Saj jih bo dosegla, ona pa res,« je z gotovostjo in nekam otožno dejala žena. Radi so jo imeli in misel, da bo Urška mogoče kmalu umrla, je bila vsem zelo težka.
V Urškinem srcu je bilo od prikazanja dalje veliko hrepenenje, da bi se Marijino naročilo izpolnilo in bi bila cerkev postavljena. Še bolj pa je njeno srce gorelo od hrepenenja, da bi odšla k Mariji in Jezusu v nebesa. Živo je čutila, kako zelo jo imata rada. Kako rada bi videla, da bi prav vsak otrok, mama, oče, babica, dedek in sploh vsak začutil vsaj malo te neskončne ljubezni Boga. To je sicer velika skrivnost, a ko bi si dovolili to čutiti, bi menda jokali od veselja.

Naloga:
Poskusi ponoviti, katere osebe predstavlja oltarna slika na Sveti Gori!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Zapiši odgovor na zgornjo nalogo.

Lokacija: