Jan je spoznal, kaj želi početi v življenju. Iz vsega srca si je želel postati duhovnik. Najprej je novico povedal mami. O duhovništvu je že nekaj časa razmišljal, zdaj pa ugotovil, da mu bo Hieronim Attems plačal študij. Bog je tako poskrbel, da so bile premagane vse ovire.

Babica Barba je sedela pred hišo. Gledala je na vrh Skalnice, na cerkev, ki jo je obsijalo zahajajoče sonce.
»Marija si je izbrala čudovit kraj,« si je rekla in ni skrivala ponosa. »Cerkev se vidi že od daleč in tudi z vrha Skalnice je tako čudovit razgled na vse strani, da se tam srce kar lažje odpre za Boga.«
Iz hiše je stopila Urška in sedla k babici. Njen bledi obraz je bil miren in sijoč. Tudi Jan je prišel mimo, veselo pozdravil in prisedel.
»Pa bom le dočakala posvetitev cerkve,« je rekla babica, »čeprav vas bom gledala od tukaj, s te klopce in z rožnim vencem v roki.«
»Ne boste naju videli,« se je nasmehnil Jan. »Prišlo bo toliko ljudi, da bo vrh Skalnice premajhen.«
»Saj tudi jaz ne bom šla peš,« se je oglasila Urška. »Z vozom pojdem, prav po gosposko,« jima je pomežiknila. A veliko raje bi šla peš. Vsi so vedeli, da bo šla z vozom samo zato, ker je bila preslabotna, da bi zmogla celo pot peš.
Obsedeli so v tišini. Zrli so v cerkev pred sabo, a videli so predvsem čudež – čudež na Skalnici: v štirih letih je bila na tistem vrhu postavljena cerkev, narejena z rokami preprostih mož, ki so poleg tega delali še na tlaki in skrbeli za svoje domače. Ves material za cerkev je bil podarjen. To je bilo veliko znamenje, kako ta rod ljubi Marijo in se mu zanjo ni težko žrtvovati.
Prišel je tako pričakovani 12. oktober leta 1544. Kakor so pričakovali, je prišlo ogromno ljudi. Z vseh strani so prihajali: iz Idrije, Vipave, Postojne in Ljubljane, pa iz Gorice, Trsta in Ogleja – vse je romalo na Skalnico. Preprosti ljudje in gospoda so se tega dne skupaj zbrali v mogočni procesiji.
Začel se je obred posvetitve nove cerkve. Škof Egidij je zunaj zmolil molitve. Z blagoslovljeno vodo je poškropil zidove cerkve. S tem zname61
njem je prosil, naj Bog varuje svetišče pred sovražniki, da bi mu ne mogli škodovati.
Nato so stopili v svetišče. Na tleh je bil posut pepel v obliki velike črke X. Ta znak predstavlja prvo črko Jezusovega imena v grškem jeziku. Cerkev naj bo vedno posvečena le njemu.
Škof je nato stopil do glavnega oltarja. Blagoslovil ga je in mazilil majhno jamico v oltarju. Vsak oltar ima takšno jamico, v katero položijo relikvije svetnikov. Vanjo je škof položil relikvije oglejskih mučencev in jo pokril s kamnito ploščo. Nato je odšel do sten cerkve in jih mazilil na dvanajstih mestih. Cerkev je bila posvečena. Ljudstvo je iz vsega srca pelo pesmi Bogu in Mariji v čast. Pozabljeni so bili vsi žulji, napori in bolečine. Marija je poplačala vsak njihov trud. Zdaj se bodo tu lahko obhajale svete maše. In prva se je obhajala kar takoj.

Naloga:
Pozanimaj se, čigave relikvije imate v oltarju v vaši cerkvi. Nariši tega svetnika!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kaj sta Barba in Urška razumeli kot "čudež na Skalnici"?