Urška je sklenila, da bo šla tudi med gospodo in ji oznanila, kaj se je zgodilo na Skalnici. Skupaj z Janom sta odšla v Števerjan. Graščakinja, ki ju je sprejela, je bila zelo bolna. Ko je poslušala zgodbo, je prosila, naj na Skalnici molita zanjo. Tako sta tudi naredila, in ko so najhujše bolečine minile, je grofica v zahvalo poslala čudovito ogrlico. Urška jo je odnesla Mariji.

Minila so štiri leta. Cerkev na Skalnici je postajala vse lepša in mogočnejša. Dve vrsti stebrov sta notranjost cerkve delili v tri ladje. Loki med stebri so bili visoki in široki. Imela je kar štiri oltarje – enega glavnega in tri stranske. Tudi navzven je bila cerkev zelo mogočna. Ljudje so ponosno občudovali Marijino hišo. Na daleč se je videlo, kako presega lepoto okoliških cerkva.
V teh letih se je marsikaj spremenilo. Babica Barba se je še bolj postarala in ni več mogla hoditi dlje kot do klopce na dvorišču. Urška je ostala prisrčna kakor vedno, le nekoliko bolj slabotna je postajala. Večkrat se je umaknila v samoto in se pogovarjala z nebeško Gospo.
Jan je zrastel v postavnega mladeniča. Pridno je pomagal, kjer so ga potrebovali. Včasih pa se je zamišljeno zazrl v daljavo in razmišljal o svoji poti v življenju. Spoznal je tudi zelo dobrega prijatelja – Adama Attemsa. Morda ste že uganili, da je bil to sin Hieronima Attemsa, plemiča, ki je daroval zemljo za cerkev. Hieronim je želel bolje spoznati Urško, pa je ob tem spoznal tudi Jana. Hitro je ugotovil, da sta z Adamom podobnih let in tako je naslednjič s seboj pripeljal še svojega sina. Od takrat sta bila Jan in Adam velika prijatelja.
Ko je Jan nekega dne prihajal s Skalnice, mu je naproti pritekla Urška.
»Jan,« je zaklicala, »veš kaj mi je pravkar povedal vikar Luka?«
»Kaj?«
»Da bomo cerkev kmalu posvetili! Že sredi oktobra.«
Jan se je nasmehnil. »To niti ni tako kmalu. Še štirje meseci so do takrat.«
»Vem, pa vendar ni več tako daleč.«
»Ti pa res komaj čakaš, da se izpolni, kar je Marija naročila, kajne?«
»O, pa še kako!« S tišjim glasom je dodala: »Čakam tudi, da spet vidim Marijo.«
Jan je nekaj časa molčal. Nato pa je rekel: »V tem si podobna Jezusovim učencem. Tudi oni so za kratek čas smeli gledati in poslušati Jezusa, potem pa je po vstajenju nekega dne odšel v nebo in ga niso več videli.«
»Podobno je, ni pa enako,« se ni dala Urška. »Oni so ga lahko gledali najmanj tri leta, jaz pa sem Marijo videla le za nekaj minut, a sem tako srečna zaradi tega.«
»In tako kot njim je to srečanje tudi tebi spremenilo življenje,« je Jan nadaljeval svoje razmišljanje.
Urška je rahlo pokimala. Jan je imel prav. Zagotovo ji je spremenilo življenje. A tudi njo je spremenilo.

Naloga:
Premisli, napiši ali nariši, v čem se moraš poboljšati!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Poskusi logično sklepati in dobro opazovati.
Koliko ladij ima župnijska cerkev v Šmarjah?