Na Skalnici so kopali za temelje. Kmet Matija je naletel na prav posebno najdbo. V tleh je bila zakopana kamnita plošča s črkami in sličicami. Jan je prebral latinske besede, ki so pomenile: »Pozdravljena, milosti polna«. Nihče ni vedel, od kod ta plošča. So jo mar angeli prinesli z nebes? Ne. Tam je nekoč že stala cerkvica, le da tega ni nihče več vedel.

Urška je večkrat prišla na vrh Skalnice. Rada je gledala pridne delavce, ki so neutrudno zidali. Tudi sama bi pomagala, a ji niso pustili. Da je preslabotna, so govorili. Le kje so se tega spomnili. No, morda res malo kašlja in postane hitro utrujena, a roke je niso nič bolele. Vsaj malo bi ji lahko pustili, da pomaga.
»Ne, Urška, to prepusti nam. Tebe Marija potrebuje drugje.« Urška je popustila. Delavci so imeli navsezadnje prav. Vsega ne more početi. Bog si izbira svoje pomočnike in nje si pač ni zamislil med delavci. Tako se je večkrat ustavila pred Marijinim kipom in se pogovarjala z Marijo. Kako si je želela, da bi lahko odšla k njej in jo spet videla.
»Velika in mogočna bo tale naša cerkev,« je nekega dne dejala mojstru Gregorju.
Ta je resno pokimal.
»Le sredstev ni dovolj,« je odvrnil, »a Božja Mati to ve in bo pomagala.«
Urška se je zamislila. »Morda pa želi Marija pomagati po gospodi. Zdaj ko je bil grofičin sinček ozdravljen, so bolj naklonjeni zidavi. Mogoče pa moram stopiti tudi na dvore.« Urški ta misel ni bila tako prijetna, saj je veliko raje hodila med preproste kmečke ljudi.
»Urška,« se je oglasil Jan, ki je prišel mimo, »skupaj bova šla tudi do gospode. Naredila bova takole: vsak tretji dan bova šla med ljudi, druge dni pa bom pomagal na Skalnici.«
In tako je tudi bilo. V Števerjanu ju je sprejela graščakinja. Bila je zelo bolna.
»Pridita, vstopita. Mučijo me hude bolečine in moram ležati, vidva pa sedita na tista stola,« je rekla s tihim glasom. Težko je govorila.
»Veš, tebe poznam,« je rekla Urški. »Takrat sem bila pri graščakinji Jolandi, ko so te biriči privedli na solkanski grad. Nisem si mislila, da te bom še kdaj videla.« Zazrla se je v svoje nemočno telo. »Vidiš, to je Božja kazen za mojo prevzetnost in nečimrnost.«
»Motite se, gospa graščakinja. Bog noče smrti grešnika. Vzemite to kot svarilo in opomin,« se je oglasil Jan.
Graščakinja se je zazrla vanj.
»Mladenič, ne poznam te, a slišim, da govoriš globoke besede.«
»Jan sem. Urško večkrat spremljam na njenih poteh, odkar sem spregledal na Skalnici.«
»Kaj to pomeni?« se je čudila gospa. »Si bil mar slep?«
»Da, dolga leta! Že kot otrok sem oslepel. Ni mi bilo pomoči, a na Skalnici sem čudežno ozdravel. Veselo se zahvaljujem Mariji za to milost.«
Graščakinja je razprla oči. Njena vera je ponovno oživela.
»Mislita, da bi Marija tudi mene ozdravila?«
»Zaupajte ji. Njej je vse mogoče. Če je takšna Božja volja, boste ozdraveli.«
»Molita zame,« se je priporočila. »Naj me Marija pozdravi, da bom lahko poravnala krivice, ki sem jih storila. Tudi na cerkev na Skalnici se bom spomnila.«
Komaj sta ji Jan in Urška to obljubila, se je graščakinja spet stresla v močnih bolečinah. Sočutno sta jo gledala, a pomagati nista mogla. Tiho sta vstala in se poslovila.
Graščakinja je še dolgo razmišljala o mladih obiskovalcih, ki sta ji prinesla tolažbo. Vanjo sta se ponovno naselila upanje in notranji mir. Ne, ni še prepozno. Lahko zaživi novo življenje. In z vsem srcem si je želela, da bi odslej delala dobro in mnogim pomagala.
Čez nekaj dni so najhujše bolečine že ponehale. Graščakinja je poiskala čudovito ogrlico in jo poslala Urški v zahvalo za molitve. »To ne bo pravi naslov,« se je pošalila Urška, ko je dobila tako dragoceno darilo. »Odnesla ga bom Mariji na Skalnico. Ona ima več zaslug za njeno zdravje kot jaz.«

Naloga:
Zmoli molitev Zdrava Marija za bolnike!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kaj je mislila graščakinja, zakaj ji je Bog poslal kazen?