Grofica je Urško v zahvalo povabila na grad. Grof je želel poravnati krivico, ki ji jo je storil. Urški je rekel, naj pove, česa si želi. Pastirica je imela nenavadno željo: prosila je, naj grof osvobodi zapornike; grofica pa ženo iz solkanske ječe.

Mrzel veter je zapihal. Listje je že zdavnaj odpadlo z dreves in začela se je zima. V tistih časih je bilo tudi na Primorskem več snega. Po nekaterih krajih ga je zametlo več kot meter. Solkanski vikar Luka je toplo zakuril v svoji sobici. Pričakoval je visok obisk. Namestnik goriškega glavarja Hieronim Attems je prihajal v goste. Vrh Skalnice je bil namreč v njegovi lasti in treba ga je bilo prositi za dovoljenje, da bi lahko na njegovem ozemlju gradili cerkev.
»Še dobro, da pridejo tudi možje iz Solkana in Anton Papež iz Gorice,« si je mrmral vikar Luka in na ogenj naložil novo poleno. Bil je vesel, da so se ti možje tako zavzeli za novo cerkev in priskrbeli veličasten Marijin kip.
Končno so se vsi zbrali. Možje so namestniku goriškega glavarja predstavili, kako potekajo dela.
»S strani cerkvenih oblasti v Ogleju smo že dobili dovoljenje za gradnjo nove cerkve. Temeljni kamen smo blagoslovili dobrega pol leta nazaj. Spomladi bi radi nadaljevali dela. Potrebujemo le še eno dovoljenje – lastnika zemljišča na Skalnici,« je povzel Anton Papež.
Hieronim Attems je kimal: »Ta lastnik sem jaz, zato ste me danes v tem mrazu in snegu spravili na pot v mali Solkan. Dobro, dobro, hitro se bomo dogovorili, saj moram priti še domov, ne da zmrznem na poti.«
Ozrl se je po vseh zbranih.
»Ne bom vam delal preglavic. Daroval bom toliko ozemlja, kolikor ga potrebujete. Pokazali mi boste načrte in napisali bomo listino. Pozneje vam bom verjetno podaril še preostanek zemlje, saj mi tam na hribu res ne koristi. Naj bo to v čast Mariji.«
Vikar Luka je presenečen občudoval radodarnost Hieronima Attemsa. Vedel je, da ima plemič veliko ozemlja. Zdelo pa se je, da svojega srca ni navezal na imetje in da mu niso pomembni le zemeljski zakladi.
Listina je bila kmalu sestavljena in podpisana. Možje so si veselo segli v roke. Spomladi bodo dela že lahko stekla.
Urški pa so se zimski meseci strašno vlekli. Ker je veliko kašljala, je morala biti v hiši več časa, kot si je želela. Komaj se je malo otoplilo, že je hotela nadaljevati svoje poslanstvo, da gre med ljudi in jim prinese Marijino naročilo. Končno ji je mati dovolila. Urška se je veselo oblekla v topla oblačila in odskakljala do Tkalčeve domačije. Jan je šel rad z njo.
»Pojdiva do Podgore,« je predlagala Urška.
In sta šla. Srečala sta veliko ljudi in mnogi so radi obljubili pomoč.
»Pridi, Urška, domov morava,« je rekel Jan, ko je videl, da bi šla rada še naprej.
»Boš videla, kako hitro bo tema.«
»Že grem,« je zaklicala Urška, »jutri bova nadaljevala.«
Kmalu se je ustavila. »Jan, mar ni lepo, koliko ljudi je pripravljenih pomagati?«
Jan se je ozrl. Urški se ni nikamor mudilo. Kar naprej se je ustavljala. Včasih zato, da je kaj povedala, včasih pa se mu je zdelo, da se je morala malo odpočiti. Tudi hodila je počasneje, kot je bil vajen. Da le ni kaj narobe z njo, je pomislil, rekel pa ni nič. Mogoče ima samo tak dan in bo minilo, se je potolažil.
Končno sta prišla do Piskove domačije. Stopila sta v izbo, kjer sta za mizo sedela Jakob in Jernej. Moža sta dvignila pogled in Jan je takoj razumel, da se je zgodilo nekaj pomembnega. Kaj – to bomo izvedeli jutri.

Naloga:
Pospravi svojo sobo!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kako to, da je pozimi Urška preživela več časa v hiši?