Preskoči na vsebino


20. maj - Ponovno v gradu

Jernej je poznal mojstra Gregorja, odličnega arhitekta, ki je bil takoj pripravljen prevzeti dela na Skalnici. Najprej je začel risati načrte. Medtem je bilo v gradu vse bolj žalostno. Otrok je umiral. Grofica je v stiski vzela otroka, prišla do Urške in jo prosila, naj gre z njo na Skalnico. V njej se je zbudila močna vera, da lahko Marija ozdravi dečka. To se je tudi zgodilo.

Urška je stala pred grajskimi vrati. Nelagoden občutek je imela, saj so jo preplavili spomini, kako se je prvič končal takšen obisk. Da, lahko bi se jezila na grofa in mu zamerila krivico, ki ji jo je storil. A Urška je zdaj že vedela, da je vse del Božjega načrta. Vse, kar so ljudje naredili slabega, je Bog obrnil v dobro. Ko so jo zaprli, je pokazal svojo moč in jo čudežno rešil. Ko so jo zaprli drugič in tretjič, je s tem sporočilo nebes prišlo v druge kraje in se razširilo tudi med gospodo. Spoznala je jetnike in njihove zgodbe ter jim v njihovo stisko prinesla oznanilo veselja. Koliko dobrega se je navsezadnje zgodilo! Urška bi lahko rekla, da je bila prava sreča, da so jo kar trikrat zaprli. Mi pa vemo, da je bilo zelo pomembno tudi to, da je bila pripravljena sodelovati z Božjo voljo, prisluhniti jetnikom in neutrudno ponavljati svojo zgodbo.
Potrkala je s tolkačem.
»Urška, kar naprej. Te že čakajo,« jo je vratar prijazno sprejel in jo odpeljal v sobano. Grofica Jadviga je kmalu prišla s Henrikom v naročju. Bila je vsa nasmejana. Tudi malček se je z živahnim pogledom in navihanim nasmehom oziral okrog sebe. Urška je vzkliknila od veselja in se mu približala. Pobožala ga je:
»Ozdravel si, mali korenjak,« mu je rekla. »Veš, kdo te je ozdravil? Sama Mati Božja ti je izprosila zdravja.«
»Tako smo veseli! Ves grad se danes veseli.«
Takrat so se odprla vrata. Vstopil je grof. Urška se je zdrznila in se nehote umaknila.
»Nič se ne boj,« je rekel. »Storil sem ti krivico, a zdaj jo želim popraviti. Povej, kaj si želiš. Moje bogastvo je dovolj veliko, da ti lahko izpolnim marsikatero željo.«
Urška je odkimala: »Hvala, gospod grof. Srečna sem s tem, kar imam, drugega ne potrebujem.« Nenadoma pa jo je prešinila zamisel. »Pravzaprav – eno željo pa res imam. V grajski ječi trpi pet nedolžnih ljudi. Vrnite jim prostost, to je moja želja. To dobro delo bo koristilo tudi vaši duši.«
Grof je presenečeno pogledal. Da se to mlado dekle spomni na zapornike in prosi zanje? Morda se ji je res prikazala Marija. Grof je na tihem občudoval plemenitost njenega srca.
»Urška, izpolnil ti bom željo. Vendar,« je nadaljeval, » jetniki naj se umijejo, obrijejo, najedo, šele potem smejo s teboj z gradu.«
Urška se je srečno nasmehnila in se mu zahvalila. Nato je grof odkorakal.
»Urška, tebe so res poslala nebesa!« je vzkliknila grofica in jo objela.
»Ah, grofica, saj smo vsi poslani, da na tem svetu naredimo vsaj košček dobrega, mar ne?« je odgovorila Urška. Nenadoma se je spomnila še nečesa. Obrnila se je h grofici: »Vi ste zdaj srečna mati. Vem pa za mamo, ki zelo trpi. Morda ji lahko pomagate.«
»Če bom le mogla. Kdo je ta žena?«
»Spoznala sem jo v solkanski ječi. Ko je hotela ozdraviti otroka, so ji rekli, naj opolnoči trikrat prekriža vodo. Pri tem so jo opazili biriči in jo zaprli, prepričani, da je zastrupljala vodo. Njena hči je tako ostala brez matere. Kot sem izvedela pozneje, je ozdravela, a hodi okrog kot sirota.«
Grofica je bila zgrožena. »Ne skrbi, Urška. Z graščakinjo Jolando se dobro poznava in še danes bova govorili o tem.«
Zaporniki, še vedno vsi presenečeni nad dogajanjem, so bili kmalu lepo urejeni, siti in pripravljeni na odhod.
»Urška, kaj bi brez tebe!« so vzklikali. »Ti si nas rešila!«
Urška jih je hitro opomnila: »Mati Božja vam je izprosila rešitev. Ne pozabite se ji priti zahvalit na Skalnico. Toda nikar ne pridite že jutri! Najprej morate priti malo k sebi.«

Naloga:
Po dogovoru s starši pospravi najbolj neurejeno omaro ali predal!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kdo obrača v dobro tisto, kar ljudje hudega naredimo?

Lokacija: