Preskoči na vsebino


19. maj - Mali Henrik

Janov oče Jernej se je vračal iz Ljubljane. Misli novih pridigarjev so mu bile všeč. Povedali so veliko lepega, a pripoved o Marijinih prikazanjih na Skalnici so označili kot veliko laž. Jernej je razmišljal, katere vere naj se oklene. Ko je prišel domov, je ugotovil, da je njegov sin čudežno spregledal. Naenkrat je spoznal, da Marija ni navadna ženska, temveč žena, ki lahko izprosi velike milosti.

Mojster Gregor je bil takoj pripravljen pomagati pri nastajanju cerkvice na Skalnici. Za nekaj časa se je preselil kar v Grgar k Tkalčevim. Na mizo je razgrnil papir in začel skrbno risati načrt za svetišče.
Solkanski vikar Luka se je medtem trudil, da bi zidanje cerkve odobrila tudi višja cerkvena oblast. Brez tega dovoljenja ne more nastati nobena cerkev. O dogajanju je poročal v Oglej, kjer so zadevo skrbno preiskali. Treba je bilo ugotoviti, kdo je Urška in kako živi ter ali se sporočilo iz nebes sklada s krščanskim naukom. Šele po tehtnem premisleku so dali dovoljenje. Ostala je le še ena težava. Največja. Treba je bilo pridobiti zemljišče na vrhu Skalnice, ki je bilo v lasti Hieronima Attemsa, namestnika goriškega glavarja.
»Ne moremo začeti zidati, dokler nimamo dovoljenja,« je pojasnil mojster Gregor neučakanemu Janu, ki bi se dela lotil kar takoj.
»Vikar in nekateri možje iz Solkana ga bodo prosili. Del se bomo lotili šele spomladi. V zimskih mesecih zberite može in fante, da bom imel kaj delavcev.«
Nato se je mojster ponosno zazrl v svoje načrte. Delo je skoraj že končal. Pod njegovimi prsti je nastajala mogočna bazilika.
Grof je medtem budno spremljal, kaj se dogaja med ljudstvom. Izvedel je, da je Urška izginila tudi iz goriške ječe. Vesel je bil, da sramota ni doletela le njega, temveč tudi solkansko in goriško gospodo. »Zdaj naj se oni ukvarjajo z njo,« si je rekel. »Dokler kmetje delajo na mojih poljih, ne bom razmišljal o njej. Imam druge skrbi.« Zadnje čase je tudi njega skrbelo za sina, ki je bil vse slabotnejši. Grof se je zbal, da bo spet ostal brez naslednika.
Nekega jutra je Urško še pred svitom zbudilo trkanje na vrata. Bila je grofica Jadviga. V rokah je nosila malega sinčka Henrika, zavitega v odejo.
Urška se je najprej prestrašila, da bo morala spet na grad, a se je kmalu potolažila, saj je videla grofičin proseči pogled.
»Urška, moj otrok umira,« je rekla z bolečino v glasu. »Pojdiva na Skalnico, da mi ga Mati Marija ozdravi. Samo ona še lahko pomaga.«
Urška jo je začudeno pogledala. »Verujete, da Marija lahko pomaga?«
»Verujem!« je iz srca pritrdila grofica. »Saj je tudi ona mati in ve, kaj je trpljenje. Janu je vrnila vid, tudi mojemu Henriku lahko vrne zdravje.«
»Pa pojdiva,« je sočutno rekla Urška in stopila pred grofico, da ji je kazala pot. Hodili sta počasi, saj grofica ni bila vajena strmine. A ni se ustavila. Tudi sinčka je nosila vso pot, čeprav se je Urška prijazno ponudila, da ga nese ona. »Ne, ne, bom že zmogla. To naj bo mala žrtev v zadoščenje za vso mojo prevzetnost,« je bila grofica odločna. Končno sta dospeli do vrha. Tam je grofica v svoji lepi obleki pokleknila pred Marijin kip. Dvignila je svojega otroka in z veliko bolečino ter zaupanjem zaklicala: »Mati Marija, usmili se mojega sina!«
Urška je ganjena pokleknila poleg žene in skupaj z njo goreče prosila za malega Henrika. Klečali sta in molili, dokler se ni zaslišal otrokov jok. Grofica ga je ljubeče potolažila in nežno pogledala proti kipu Marije. »Urška, slutim, da bo Marija naredila čudež. Otrok že nekaj dni ni jokal s takšno močjo.« Še nekaj časa sta ostali v kapelici. Razmišljali sta, kako Marija rada pomaga. »Tudi sama bom odslej bolj pomagala svojim ljudem,« je sklenila grofica.
»Hvala ti, Urška, da si šla z menoj, zdaj pa pojdiva. Jutri te pričakujem v gradu,« je še dodala. »Le pridi in bodi brez skrbi.«

Naloga:
Danes še posebej z veseljem pomagaj pri gospodinjskih opravilih.

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
V čigavi lasti je bilo zemljišče na Sklanici, kjer so želeli zidati cerkev Mariji na čast?

Lokacija: