Oče Jernej je nagovarjal Jana, naj gre z njim v Ljubljano, da se bo poučil o novi veri. Jan je o tem poročal Urški. Ni si želel v Ljubljano. Tudi Urška si ni želela ponovno v ječo. A na dvorišče je prijahal sam grof z biričem in Urško so vklenili v verige. Trpela je, ker ni mogla biti preprosto otrok, ki svobodno poje in se igra. Preden so jo odpeljali, je prosila, naj molijo zanjo.

Sonce si je utiralo pot v novo jutro in s prvimi žarki osvetlilo vrh Skalnice. Budil se je čudovit poletni dan. Vse je še mirno spalo, le nekdo je že bil na Skalnici. Ne, ni bila Urška. Bil je Jan. Klečal je na tleh in goreče molil. Zbudil se je, še preden se je zdanilo. Ni in ni mogel spati, saj ga je obšla slutnja, da je z Urško nekaj hudo narobe. Vstal je in se tiho odpravil od doma. Nekaj ga je vleklo na Skalnico. Tema ga ni motila, saj je bil vendar slep. Pot pa je tudi poznal dovolj dobro, da se ni izgubil.
Dolgo je že molil, ko se je še nekdo znašel na vrhu Skalnice. Presenečeno je gledal predse in žarel od veselja. Ste uganili, kdo je bil? Urška, seveda! Ponovno je bila čudežno rešena iz ječe. Hotela je poklekniti, da bi se zahvalila Materi Božji, a je v tistem trenutku opazila Jana.
»Jan!« je presenečeno zaklicala. Le kaj počne na Skalnici ob tej zgodnji uri? Mar je sam prišel gor sredi noči? Ponovno ga je poklicala.
Jan se je zdrznil. Prepoznal je Urškin glas. Nič več ni v ječi. Rešena je! Že tretjič.
»Urška!« je vzkliknil in se s srčno zahvalo ozrl proti nebu. Takrat ga je nekaj zapeklo v očeh. Začutil je tako hudo bolečino, da si je z roko pokril oči.
Urška, ki je še vedno stala na istem mestu, je slišala, kako je Jan zastokal. Le kaj se mu dogaja? Videla je, da si je z roko pokril oči. A glej, zdaj je roko umaknil. Zakaj tako strmi predse? Zakaj se ne premakne?
»O, Gospod, kako si dober!« je Jan nenadoma na ves glas zaklical. »Urška, vidim! Vidim!« Jan je kar poskakoval od veselja. Razprostrl je roke in stekel proti Urški, ki jo je poznal le po glasu, a jo je zdaj smel videti tudi s človeškimi očmi.
»Jan, ti vidiš?« se je čudila Urška. Gledala je njegov žareči obraz.
Res, oči so bile žive in živahne in tudi njegov korak je bil povsem gotov. Saj je kar priletel do nje.
»Vidim!« je navdušeno vzkliknil srečen fant in gledal malo pastirico. »To si torej ti, Urška,« je nato počasi dodal. Od veselja nad čudežem bi jo najraje objel. Vendar ne. Urška je bila Božja stvar. Marija si jo je izbrala za svojo poslanko. Jan se je tega počasi začel zavedati. Nežno je prijel njeno roko in ji globoko pogledal v oči. »Urška, mar ni to čudovito?« je rekel.
Slutil je, da tudi njega čaka posebno poslanstvo. Bog ima še posebne načrte za njegovo življenje. Očitno bo v tem poslanstvu potreboval vid, glede na to, da mu ga je zdaj podaril. Jan še ni vedel točno, kakšni bodo ti načrti, a vedel je, da mu jih bo Bog ob svojem času razodel.
»Jan, kako sem srečna zate! Hvala Božji Materi za tako veličasten čudež.« Preden je lahko nadaljevala, sta zaslišala klice. Na Skalnico so prihiteli nekateri možje iz Grgarja. Jera jim je namreč vsa zaskrbljena povedala, da je Jan izginil.
»Tukaj je! Tukaj sta! Moj Bog, saj je tudi Urška tu!«
Možje niso nič razumeli, kaj se dogaja, a bili so veseli, da so našli kar oba. Takoj so hoteli izvedeti, kaj se je zgodilo. Prevzelo jih je strahospoštovanje do Gospoda ob obeh čudežih.
»Kaj bosta rekla šele tvoja mati in oče, ko bosta izvedela, da spet vidiš,« se je nato oglasil Urškin oče Jakob.
»Mama me bo najbrž najprej okarala, ker ji povzročam take skrbi,« se je nasmehnil Jan. »Oče pa se bo moral najprej vrniti nazaj iz Ljubljane, da bo izvedel novico.«
Jakob ga je potrepljal po rami in skupaj so se odpravili domov.

Naloga:
Napiši ali nariši, kako se pogovarjaš z Bogom!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kolikokra je Marija Urško že rešila iz ječe?