Urška je bila ponovno čudežno rešena iz ječe. Ob tem se je okrepila vera ljudstva v Marijino priprošnjo. Vse več romarjev je prihajalo na Skalnico, kjer pa je bila kapelica še vedno prazna. Končno so možje iz Solkana poskrbeli, da je romarje v kapelici pričakal čudovit Marijin kip.

»Jan, kaj pa je?« je vprašala Urška in prisedla na klop. Videlo se je, da fanta nekaj teži.
»Moj oče gre zadnje čase zelo pogosto v Ljubljano. Tudi zdaj ga ni doma. Kar naprej mi govori o novi veri, mene pa to nič ne zanima. Hoče, da grem naslednjič z njim, da več izvem o njej.«
»Mar res to hoče od tebe?«
»Res. Meni pa se ne zdi pametno. Ena vera je dovolj. Veš, očeta je ta nova vera čisto zmedla. Mislim, da še vedno ne ve, katere naj se oklene.«
»Saj veš, kaj pravi naš vikar Luka,« je rekla Urška.
Jan je pokimal. »Sam vem, kaj hočem, in to bom tudi očetu povedal. Morda bo razumel, zakaj nočem v Ljubljano.« Nekaj časa sta molčala, nato pa se je Jan obrnil k Urški.
»Veliko moraš trpeti zadnje čase. To z ječami je naporno, kajne?«
»Je, pa vendar ni tako težko,« je odgovorila Urška. »Zmorem, ker je Marija z menoj in ker vem, da vi molite zame. Če nekdo moli, potem dobiš moč, da vztrajaš, tudi ko te odpeljejo v ječo. Molitev je zelo dragocena, čeprav včasih nanjo kar pozabimo.«
Jan je molčal. V teh dneh je veliko molil zanjo. Včasih sam, drugič skupaj z mamo, ki je večkrat poudarila: »Za dobre ljudi je treba moliti, da dobri ostanejo, za druge pa, da dobri postanejo.«
»Torej bom še molil zate,« ji je obljubil.
Prav kmalu je prišla nova priložnost za gorečo molitev. Ko sta naslednjega dne spet tako sedela, se je zaslišalo hrzanje in udarjanje konjskih kopit. Dva konja sta pridirjala na dvorišče. Bil je grof z biričem. Urška je prebledela. Še nikoli ni videla tako jeznega izraza na obrazu.
»Coprnica mala, kako ti je vendar uspelo pobegniti?!« je zaklical grof.
»Marija me je rešila.«
»S peklenščkom si povezana, pa se delaš svetnico,« je besnel grof. »Tokrat ti ne bo mogel nihče pomagati. V verige z njo!«
Oče Jakob je stopil na dvorišče. »Kaj vendar počnete? Mojo hčer boste vklenili v verige?!«
»Molči in se umakni, sicer vklenemo še tebe!« mu je zagrozil grof.
Urška se je ozrla po domačih. Birič jo je vklenil v verige, njej pa so v oči stopile solze. Kako rada bi bila doma! Stožilo se ji je po mirnem življenju brez skrbi in ječ. Zakaj mora spet na dolgo pot? Spet bo morala v ječo, namesto da bi prepevala na soncu in zvečer mirno zaspala v domači postelji. Grenkoba ji je začela polniti srce. In tega jo je bilo še bolj strah kot ječe.
»Molite zame!« je še zaklicala Janu in domačim, preden so jo odvedli. Tokrat je res potrebovala molitev, da bo mogla vztrajati v krepostih in se ne bo prepustila malodušju.
Mama Jera je imela prav. Veliko je treba moliti: za dobre ljudi, da dobri ostanejo. In za vse druge, da dobri postanejo. Bodimo hvaležni za vse stare starše in druge, ki molijo za nas.

Naloga:
Obišči stare starše in jim pomagaj pri kakšnem opravilu! Če so pokojni, zanje moli!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Urška je rekla, da ječo zmore prenesti, ker je z njo Marija in ker ....