Urško so drugič zaprli v ječo. V njej je srečala ženo z razmršenimi lasmi, ki ji je zaupala svojo zgodbo. Ko je hotela pomagati bolni hčeri, se je zanesla na vraže, zato so jo biriči vrgli v ječo. Žena je ob Urški spoznala, da ji Bog odpušča, toda pomembno je, da si dejanje odpusti tudi sama.

Mama Tereza je pogledovala k vratom. Zaslišala je korake in z upanjem pomislila, da se je Urška vendarle vrnila. Zunaj je bila že trda tema, Urške pa od nikoder. Mama je slutila, da so jo ponovno odpeljali v ječo. Vrata so se počasi odprla. Vendar ni bila Urška. Sosedova Jan in Jera sta prišla preverit, če so izvedeli že kaj več o pastirici.
»Menda je res spet v ječi,« je potožil oče.
»Ubogi otrok, kaj mora pretrpeti,« je vzdihnila mati Tereza. »Saj ni nič naredila. Kaj je gospodi, da zapira nedolžne? In to otroke.«
»Saj veš, da ne marajo tega, kar pripoveduje,« je rekla Jera.
»Vem. Toda misel, da je hči v ječi, je strašna. Tolaži me misel, da sem se sama prepričala, da govori le resnico.«
»Tolaži te lahko tudi misel, da je z njo Marija. Ne smemo se preveč bati,« je dodala Jera.
»Prosili jo bomo za pomoč. Enkrat jo je že rešila. Naj jo še tokrat, če je to v Božjo slavo,« je rekel oče Jakob in vzel v roke rožni venec.
In res, Marija je Urško tudi tokrat čudežno rešila. Ne da bi vedela kako, se je Urška znašla na Skalnici. Ljudje v vasi so bili ponosni, da Marija vsakič znova pripelje Urško na prostost. Obenem pa so začutili veliko strahospoštovanje do te mogočne Gospe. Če lahko reši Urško iz ječe, potem lahko izprosi mnoge milosti, za katere bi jo radi prosili. Od takrat se je proti vrhu Skalnice podajalo vedno več romarjev. Na kraju prikazanja so goreče molili.
Nekega dne so se pred Piskovo hišo ustavili trije možje iz Solkana. Hoteli so govoriti z očetom Jakobom.
»Vedno več romarjev prihaja na Skalnico,« je začel Primož.
»Prihajajo k Mariji, pa tam najdejo le kup materiala za cerkev in skromno, prazno kapelico. To moramo spremeniti. Ljudje naj imajo pred sabo
vsaj primerno podobo Marije, ki jo prihajajo častit. Marija si to zasluži.«
»Seveda si zasluži,« je pokimal Jakob in se zamislil, koliko denarja bi bilo treba zbrati za primeren kip.
»Razmišljali smo, da bomo dali naročiti lesen kip mojstrom iz Vidma,« se je oglasil Gregor. »Urško bomo prosili, naj nam dobro opiše Marijo, ki jo je videla, da ji bo kip čim bolj podoben.«
Ko jih je Jakob skoraj nejeverno pogledal, je Andrej dodal: »Ne skrbi glede denarja, to bomo že mi uredili.«
Jakob je poklical Urško, ki je z veseljem opisala sveto Gospo. Mojstri so začeli delati in res so se izkazali. Izdelali so večji kip kot običajno. Marijo so naredili mogočno, prijazno in milo. Naredili so ji zlato obleko. Eno roko je imela stegnjeno. Z njo je kazala, kje naj ji sezidajo cerkev. Pod Marijinim stopalom so rezbarji upodobili angela. Ta naj oznanja, da je prikazen iz nebes.
Končno je bil kip izdelan. Prenesli so ga na Skalnico in postavili v kapelico. Kako veseli so bili vaščani! Svete podobe ljudem pomagajo, da svoje duše lažje obrnejo k Bogu.
Marijin kip, ki so ga izdelali kmalu po prikazanju, je še vedno v cerkvi na Sveti Gori. Lahko ga vidimo za velikim oltarjem v kapeli Marijinega prikazanja.

Naloga:
Nauči se molitev O, Gospa moja in jo zmoli, preden zaspiš.

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Katere misli so tolažile Urškinega očeta in mamo?