Zjutraj so jetniki ugotovili, da Urške ni več v ječi. Prepričani so bili, da jo je rešila Marija. Urška se je, ne da bi vedela kako, znašla na Skalnici. Srečna se je zahvaljevala za čudežno rešitev, dokler niso prišli še drugi ljudje. Marija je res mogočna Mati!

Grof se je ozrl skozi okno. Imel je čudovit razgled na Skalnico. A v njem ni prav nič užival. Videl je množico ljudi, ki so stopali proti vrhu. Možje so nosili apno, orodje in les. Tudi otroci so pomagali. Na vrhu je začela nastajati preprosta kapelica. Grof je pihal od jeze. Birič mu je povedal, da so možje pretkani in se menjajo na tlaki, da grajska polja zaradi del na Skalnici ne bi trpela. A grofa to ni pomirilo. Pod čast mu je bilo, kar se je zgodilo na gradu. Ni se mogel potolažiti, da je iz njegovih ječ ušel dvanajstleten deklič. Poleg tega pa ga je jezilo tudi to, da se je med ljudstvom utrdila vera v Marijo. Le kaj je ljudem, da silijo v tisti breg? Kaj jim bo nova cerkev? Luteranska vera, ki se jo je oklenil ves grad, je takšno početje obsojala. Grof je čutil dolžnost, da to konča. Odločil se je, da bo ostro ukrepal.
»Boš že še videla, Urška. Ne boš tako zlepa ugnala grofa,« si je zamrmral.
Takrat je v sobo stopila njegova žena. V rokah je pestovala sinčka, ki je imel že skoraj leto. Njen obraz je bil zaskrbljen.
»Dragi mož, zdravniki pravijo, da najinemu otroku ni več pomoči.«
Grof se je ozrl na otroka.
»Mar nama bo še ta umrl?« je zatrepetala grofica.
»Boš videla, da bo bolje. Otroci prebolijo marsikatero bolezen. Moje skrbi so veliko večje. Tista punčara mi bo izpridila vse kmete. Temu bom naredil konec! Enkrat za vselej.«
»Ah, pusti jo,« je rekla grofica. »Saj je še skoraj otrok. Naveličala se bo.«
»Nič ne kaže tako. Takoj ko je pobegnila z gradu, jo je mahnila nazaj med ljudi. Nič je ne ustavi. A bo že še videla!«
»Raje malo počakaj. Če njena zgodba ni od Boga, se bo kmalu končala.«
»Gotovo ni od Boga!« je vzkliknil grof.
»Zelo prepričano zveniš. Ampak pomisli, kaj če je res od Boga? Potem je ne boš ustavil z nobeno silo. Proti Bogu se ne moreš bojevati. Raje pusti, da se samo izkaže, koliko je v vsem skupaj resnice – da ne bo naša hiša ob blagoslov.«
»Mar tudi ti verjameš njenim čenčam?!« je grof osuplo pogledal svojo ženo.
»Dragi mož, trdno verujem v Boga in v njegovo moč, da lahko naredi čudež in ozdravi najinega otroka. In če bo to storil po svoji Materi Mariji, potem bom verovala tudi v njeno prikazanje,« je bila odločna grofica.

Naloga:
Zvečer na listek papirja napiši ali nariši, kako lahko sam pomagaš, da bo na svetu ljudem lepše! Izdelek položi na majniški oltarček.

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kaj grofica trdno veruje?