Grof je slišal novico, da se je Urški prikazala Marija. Razjezil se je in ukazal Urško pripeljati na grad. Zahteval je, naj prizna, da si je vse izmislila. Ker Urška tega ni storila, jo je dal zapreti v ječo.
Urška je plaho zrla okrog sebe. Vse, kar je lahko videla, je bila le tema. Slišala je dihanje, kar je pomenilo, da so okrog nje tudi drugi jetniki. No, pravzaprav jih je tudi zavohala. Reveži se niso umili že več mesecev, saj v ječi niso imeli vode. Nič kaj prijetno niso dišali.
Nenadoma je začutila, kako se je je dotaknila roka. Od strahu je kriknila in odskočila.
»Ne boj se,« je rekel pomirjujoč moški glas. »Zdaj še nič ne vidiš, a kmalu se boš navadila na temo. Sem sedi, nič se ti ne bo zgodilo.«
Urška je plaho sledila močni roki. Kmalu je ugotovila, da sedi na kupu gnile slame. To je bil najboljši stol, ki so ji ga jetniki lahko ponudili. Ko se je privadila na temo, je razločila pet kosmatih obrazov. Radovedno so opazovali novo jetnico.
»Kako to, da si tukaj? Saj si še otrok! Koliko si stara?« se je oglasil eden izmed njih.
»Dvanajst let.«
»Moja hčerkica jih ni imela veliko več, ko je umrla,« je z bolečino v glasu rekel mož, ki jo je pospremil na kup slame.
»Kaj pa se ji je zgodilo?« je Urška pozabila na svoje težave in se sočutno zazrla v moškega.
»Marjetka ji je bilo ime,« je začel pripovedovati možak. »Mama ji je umrla takoj po rojstvu. Marjetka je zrasla v dobro deklico, pobožno in ljubečo. Nekega večera pa, ko sem se vračal domov, sem zaslišal strašne krike. Planil sem v hišo, a bil sem prepozen. Birič ji je že zadal smrtno rano. Ni se mu hotela vdati, raje je ohranila čisto srce in umrla.«
»Uboga deklica!« je bila Urška presunjena. »In potem?«
»Ah, potem …« je možakar zamahnil z roko, »potem je zgodba še bolj žalostna. Jezno sem skočil na biriča, spoprijela sva se in postalo je nevarno. Moral sem se braniti. Nož, s katerim je ubil Marjetko, je dobil v svoje srce. Niti premaknil se ni več. Nato sem se sklonil k Marjetki, ki je z veliko težavo dihala. Počasi je umirala, jaz pa sem jo tolažil. Lahko si predstavljaš, kaj se je zgodilo naslednjega dne. Dobil sem nov dom – tole črno luknjo. Tolaži me le misel, da morda kmalu umrem in bom v nebesih spet skupaj s svojo ženo in hčerko.«
»Birič vam je storil veliko hudega,« je dejala Urška.
»Storil mi je največjo krivico! Tega se ne da več popraviti.«
»Ne, tega res ni mogoče več popraviti,« je tiho pokimala Urška, »toda, nekaj se vendarle lahko spremeni.«
Možakar jo je začudeno pogledal, a tega Urška v temi ni mogla videti.
»Ste kdaj pomislili, da bi biriču odpustili?«
»Kaj?! To mi niti na misel ne pride! Mar misliš, da je tako lahko odpustiti?«
»Ne, mislim, da je to zelo težko. Vem pa, da smo le tako lahko svobodni.«
Mož je umolknil. Končno se je spet oglasil:
»Hočeš reči, da s tem, ko nekomu odpustiš, da je to pravzaprav dobro tudi zate?« je nerodno zbiral besede. Ta misel mu je bila dotlej neznana. A zaslutil je, da je v tem nekaj več. Da je misel o odpuščanju prišla kakor svetel žarek v temo.
»Glej, vsa leta sem v sebi gojil zamero in nisem hotel pomisliti, da bi odpustil takšno krivico. A zdaj čutim, da je to mogoče. Da sem lahko močnejši od sovraštva. Moja duša je lahka kot že dolgo ne.«
»Ni mi žal, do so me zaprli, če sem vam lahko prinesla vsaj malo tolažbe,« je rekla Urška, ganjena nad tem, kar se je pravkar zgodilo. Nato je začela pripovedovati, zakaj so jo zaprli, in o vsem, kar je doživela. Jetniki so pozorno prisluhnili. Pozabili so na vse bolečine in tegobe puste ječe. Pripoved se jih je globoko dotaknila. V njej so zaznali, kako dobrotljiv je nebeški Oče in kako sveta je Mati Marija. Kako zelo ima Marija rada slovenski rod, da se je prikazala in spregovorila v domačem jeziku. In kako potrebni smo milosti, so si ponavljali. Marija nam želi deliti milosti, le prositi moramo zanje.

Naloga:
Sestavi molitev, v kateri Marijo prosiš, da ti pomaga v tvojih težavah ali dvomih!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kaj je Urška predlagala zaporniku?