Vikar Luka je hitro izvedel, kaj se je zgodilo na Skalnici. Urška je morala priti v zakristijo. Zelo strogo jo je izprašal, da bi videl, ali dekle ne laže. Nazadnje je ljudi pomiril, da se bo samo pokazalo, koliko je v njeni zgodbi resnice. Če je Božje delo, bo obstalo, sicer ne.

Urška se je naslednjega dne namesto na Skalnico odpravila med ljudi. Vsem je želela povedati, kaj se je zgodilo na Skalnici. Pred neko hišo je srečala dve ženici. Poznali sta jo in jo takoj nagovorili.
»Urška! Se ti je res prikazala Mati Božja?« je radovedno vprašala gospa Marija, ki so jo vsi klicali Mici. Bila je iz sosednje vasi. Tokrat je navsezgodaj prišla k sestri v Grgar in od nje izvedela neverjetno novico.
»Res,« je dejala Urška. »Prikazala se je in mi naročila: ›Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.‹«
»Saj tega kar ne morem verjeti! Kako si jo prepoznala?«
Urška je povedala, kaj se je zgodilo, gospa Mici in njena sestra pa sta odprtih ust poslušali. Kmalu so prišle še sosede in zgodbo je bilo treba ponoviti.
»Kako lahko pomagamo? Če je to naročilo iz nebes, potem bi rade tudi me storile kaj za Marijino hišo.«
»Veš kaj, Urška,« se je oglasila ena izmed sosed, »me bomo nagovorile svoje može, da bodo pomagali pri zidavi.«
Takrat se je približal starec. Urška ga ni poznala. Bil je nekoliko manjše postave in težko je hodil. »Kar pozabi na cerkvico,« je rekel proti Urški. »Naše roke so utrujene od tlake, ki jo opravljamo za grajsko gospodo. Kdo se bo zdaj lotil še tako zahtevne zidave? Na tistem vrhu je to tako ali tako nemogoče. Marija bi to lahko vedela.«
Urška ga je toplo pogledala: »Če je Marija tako naročila, potem pomeni, da ni nemogoče.«
»Ah, boste že videli. Ne bo šlo.« Starček je odšepal do bližnje hiše in sedel na klop.
Sosede in gospa Mici so se počasi poslovile od Urške in odšle po svojih opravkih, Urška pa je prisedla k starčku.
»Torej ti si Urška. Saj sem že slišal zate. Le verjamem ne, da se ti je Marija res prikazala.«
»Če me Marija ne bi sama poslala med ljudi, bi danes mirno pasla ovce na Skalnici. Občudovala bi čudovit razgled in ne bi imela nobenih skrbi.«
»Ampak če se ti je Marija prikazala, je to posebna čast zate. Človek se zaradi takih stvari lahko prevzame,« je modroval starček.
»Veste, srečna sem, ker sem jo lahko videla. To je bilo nekaj čudovitega! Marija bi lahko izbrala kogar koli. Ne vem, zakaj je izbrala prav mene. Vem pa, kaj mi je naročila. Naj grem med ljudi in jim povem za njeno naročilo.«
»Urška, ljudi boš težko prepričala, da si naložijo dodatno tlako.«
»To bo v Božjo čast in Bog nam bo obilno povrnil, kar bomo storili zanj in za čast Marije Device.«
»Mlada si, a modro govoriš. Zdaj ti vendarle verjamem, da si tega nisi izmislila. Če bo Bog dal zdravje, lahko računaš tudi name, da bom pomagal.«
»Hvala,« se je nasmehnila Urška. »Pa zbogom!«
Starček je še dolgo gledal za njo. To dekle se resnično ni prevzelo. Starček je pomislil, kako je to, da se ti Marija prikaže, čudovita milost, hkrati pa tudi velika odgovornost. »Urška, le ostani takšna, kot si. Nikar se ne prevzemi, kajti skušnjavec te bo gotovo preizkusil v tem. Ti le vztrajaj in sledi svojemu poslanstvu,« je tiho zamrmral.

Naloga:
Nariši poklic, ki bi ga rad opravljal, in risbo položi na Marijin oltarček!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kako to, da je starček začel verjeti Urški?