Urška je pasla na Skalnici. Kar naenkrat pa se ji je zgodilo nekaj neverjetnega. Prikazala se ji je čudovita gospa – Marija. Urški je rekla: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!«

Babica Barba se je začudila, ko je zagledala Urško. S paše se je vrnila prej kot običajno in že na daleč se je videlo, kako je vznemirjena.
»Mama! Babica! Mater Božjo sem videla!« je vzklikala, še preden je prišla na dvorišče.
»Koga?!« se je babica zazrla v vnukinjo. V istem trenutku se je tudi mama pokazala na vratih.
»Mater Božjo z Jezuščkom v rokah. Na Skalnici bi rada, da ji sezidamo hišo in jo milosti prosimo. Tako mi je rekla.«
»Urška, kaj govoriš? Saj se Mati Božja ne prikazuje kar tako iz nebes,« jo je mama resno gledala.
»Mama, res se je prikazala. Veš, kako je lepa!« Urškin obraz je kar zažarel. Nato je povedala, kako se je zgodilo. Babica in mama sta poslušali. Kaj naj si mislita? Urška ni še nikoli lagala. A da bi se Marija prikazala le dobra dva kilometra stran, gor na Skalnici, in prav njihovi Urški, tega kar nista mogli verjeti.
Kmalu je že pol vasi vedelo, kaj se je zgodilo.
»Urška, to moraš povedati vikarju. A ne skrbi, s teboj bomo šli, saj smo lahko ponosni, da se je Marija prikazala prav tukaj,« je rekel eden od vaščanov.
»Nič se ne smemo povzdigniti,« se je oglasil Jan. »Kar Marija želi in naroča, bo od nas zahtevalo najprej delo in napor. V veselje in zadovoljstvo pa nam bo, ko nam bo uspelo uresničiti naročilo in bo na tistem kamnitem hribu stala Marijina hiša.«
Ljudje so presenečeno prisluhnili mlademu fantu in kimali. Fant je dobro povedal.
Naslednjega dne je vikar Luka začudeno pogledal, ko je videl, kako velika množica polni solkansko cerkev. Stopil je v zakristijo in tam našel mežnarja. Kazalo je, da je slabše volje kot običajno.
»Navadna sleparka je in nič drugega,« je godrnjal.
»Kaj godrnjaš?« ga je vprašal vikar.
»Še ne veste? Urška Ferligojeva trdi, da je videla Mater Božjo!«
»Kaj!? Urška, da bi tako rekla? Saj tega kar ne morem verjeti,« je z glavo zmajal vikar Luka. »Reci ji, naj pride po maši v zakristijo.«
»Strogo jo primite, da si bo zapomnila,« je zagodrnjal mežnar in odšel v cerkev.
Po maši je Urška stopila v zakristijo. Vikar Luka je zaprl vrata in jo strogo pogledal. Nič ni bil prijazen kot običajno. Urška pa je bila povsem mirna, čeprav ji je mežnar rekel, da jo čaka huda ura.
»Urška, slišal sem, kako trdiš, da se ti je prikazala Mati Božja. Koliko je v tem resnice?«
»Gospod vikar, res je. Prikazala se mi je in naročila …«
»Kdaj se ti je prikazala? Kje?« jo je prekinil vikar. »Povej vse od začetka do konca. In glej, da česa ne zamolčiš!«
Urška je povedala vse, kot se je zgodilo. Vikar je pazljivo poslušal.
»Kako pa si vedela, da je to Marija?« je nato ostro vprašal.
»Ne znam povedati. Samo vedela sem. Bila je tako lepa.«
»A tako. Kaj praviš, da je Jezušček rekel?«
»On ni rekel ničesar. Samo Marija je govorila,« je potrpežljivo odgovorila Urška.
»Toda ti vendar ne znaš latinsko. Kako veš, kaj je Marija rekla?«
»Marija zna slovensko. Govorila je v našem jeziku.«
»In kam je stopila Marija, ko ti je pokazala, kje hoče imeti hišo?«
Le kaj je tokrat z vikarjem, se je vprašala Urška. Vse mu je lepo povedala, on pa kakor da je vse pomešal in narobe razumel.
»Nikamor ni stopila. Le z roko je pokazala,« je potrpežljivo ponovila.
»A tako. Torej ti je Marija dala posebno naročilo?«
»Da. Šla bom med ljudi. Povedala jim bom, kaj želi Marija,« je preprosto odgovorila Urška.
Vikar se je zamislil. Kar je pripovedovala Urška, je bilo zelo nenavadno. Vendar ni kazalo, da bi lagala.
»Stori tako, kot ti pravi vest,« je rekel. Nato je odprl vrata in nagovoril ljudstvo, ki je čakalo na njegovo sodbo. »Ljudje, mirni bodite. Če je to res Božje delo, potem ga nobene ovire ne bodo ustavile. Naj se sámo pokaže, kaj je res.«

Naloga:
Zvečer zmoli molitev Zdrava Marija za vašega župnika!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kdo od predstavnikov Cerkve je prvi izvedel za Urškino videnje na Sklanici?