Vikar Luka je presenetil mamo Terezo, očeta Jakoba in Urško, ko je povedal, da bo jeseni začel poučevati otroke. V šolo je povabil tudi Urško. Jan ji je sprva zavidal, saj sam ni mogel v šolo, ker je bil slep. Potem je spoznal, da bo lepo, ko mu bo Urška lahko brala. Potrudil se je in premagal skušnjavo.

Zdaj ko je Urška znala brati, je večkrat v roke vzela knjigo in prebirala zgodbe. Jan in babica Barba sta bila najboljša poslušalca. Pa tudi ovce na paši niso imele nič proti, ko jim je Urška brala. Jan se je kmalu nečesa domislil. Urško je prosil, naj v mehko glino vtisne črke. Ko se je glina posušila, je lahko tipal obliko posameznih črk. Kmalu jih je znal razlikovati med seboj. Naučil se je pisati in na to je bil silno ponosen. Brati seveda ni mogel, lahko pa je v deščico vrezoval črke. Kako so se mu svetile oči, ko ga je Urška pohvalila!
O tem je kmalu izvedel tudi vikar Luka. Nejeverno je gledal Urško, ko mu je pripovedovala o Janu. »Pripelji ga v šolo, da bomo videli, kako zna pisati in brati.«
Naslednjič je torej v šolo prišel tudi Jan. »Danes je med nami slep učenec,« ga je predstavil vikar Luka. »Čeprav ne vidi, se je naučil pisati. Jan, pridi zdaj sem in nam pokaži, kako pišeš.«
Vsi so se zazrli v Jana, ki je vzel leseno tablico, poiskal v torbi majhno šilo in začel vrezovati črke. S prsti je tipal po lesu in preverjal, da so bile črke pravilnih oblik. Vikar Luka se je sklanjal nad deščico in opazoval to čudo.
»Končal sem,« je rekel Jan.
»Zdaj pa še preberi,« ga je spodbudil vikar Luka.
Jan je s prsti drsel po črkah in bral: »Moje življenje je v službi Kristusa. Slepi Jan.« Otroci so navdušeno strmeli vanj. Všeč jim je bil ta fant, ki je znal pisati, čeprav ni videl. Vikar Luka pa je ostal zamišljen. Razmišljal je o besedah, ki jih je pravkar prebral slepi učenec. Le kaj bo še iz tega fanta, si je rekel.
Pomlad je minila in prihajalo je poletje. Nekega dne sredi junija, bila je ravno sobota, je Urška kot običajno gnala ovce proti Skalnici. Tokrat precej visoko, prav pod vrh. Nič ni slutila, kaj se ji bo zgodilo tega dne.
Na vrhu Skalnice se je ustavila. Ovce so se mirno pasle, ona pa se je ozrla na lepote okrog sebe. Rada je imela ta razgled – pogled na dolino, reko in mogočne gore. Tu se je učila občudovati stvarstvo in Stvarnika. »Kako mogočen mora biti Bog! Gotovo je še tisočkrat lepši kot vse, kar je ustvaril,« je razmišljala. Nato je sedla na tla in začela moliti, kot je bila takrat navada na paši.
Nenadoma je glavo dvignila kvišku. Ozrla se je okrog sebe. Le kaj se dogaja? Čutila je vznemirjenje v svojem srcu, pa ni vedela, od kod prihaja. Opazila je, da ovc ni več blizu, in stekla pogledat, kam jih je odneslo.
Kmalu jih je našla. Bile so zbrane v polkrogu in dvigale svoje glave kvišku.
»Kaj pa jim je?« se je čudila Urška. To jim ni bilo podobno. Da ne bi jedle, če imajo priliko, to je bilo čudno. Urška je stopila bliže. V tistem hipu pa je tudi sama obstala. Zagledala je veličastno svetlobo, ki je prihajala z neba kakor posebno svetel sončni žarek. Ta svetloba je obdala čudovito ženo z majhnim dečkom v rokah. Deček se je veselo smejal in se igral z zlatim pasom svoje mame. Urška ni še nikoli videla česa takšnega. Žene ni poznala. Ni bila iz Grgarja, pa vendar se ji je zdelo, da jo gospa gleda, kakor da se že dolgo poznata. Oblečena je bila v čudovito obleko z zlatim pasom. Bila je zelo lepa, a ne le zaradi obleke. Kar je bilo na njej tako izredno lepega, je bil njen obraz, poln miline. Z nežnim in ljubečim pogledom je gledala zdaj svojega sina, zdaj Urško. Mala pastirica se ni več bala. V svojem srcu je začutila neznansko veselje in radost, čutila je nekaj tako močnega in toplega, kot da bi se je dotaknila čista ljubezen.
»To je Marija! Marija z Jezuščkom!« je vzklikalo njeno srce, ki je končno razumelo, kdo stoji pred njim.
Preprosta pastirica se kar ni mogla nagledati čudovite prikazni, saj je bila Marija tako lepa, svetla in čista. Urški se je zdelo, da bi jo lahko gledala celo večnost.
Nebeška Gospa je spregovorila: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Z roko je pokazala na kraj, kjer je želela imeti svojo hišo.
»Bom,« je Urška odgovorila z veliko gorečnostjo.
Nato je Marija izginila, Urška pa je še kar klečala na tleh.
»Marija, kako si lepa! Kako so srečni angeli, ki te lahko ves čas gledajo!«
To se je zgodilo leta 1539. Natančen datum ni znan, v zapisih je ostal le podatek, da je bilo to na neko junijsko soboto po binkoštih.

Naloga:
Pri majniškem oltarčku zamenjaj rože!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Kaj je Urška najprej zagledala ob Marijinem prikazovanju?