Včeraj smo spoznali, kaj se dogaja za grajskim obzidjem. Grof je strog, kmetje pa so jezni nanj, ker morajo zanj opravljati tlako – brezplačno delo – in mu dajati del svojega pridelka. Izvedeli smo tudi, da je v času kuge grofu umrl edini sin. Grof se zato boji, da bo ostal brez prestolonaslednika.

»Danes je velik praznik,« je rekel Urškin oče Jakob, »sveti Rok goduje. Njemu se moramo zahvaliti, da je kuga pred leti minila. Takrat smo se mu zelo goreče priporočali.«
Tega dne je vsa vas v zahvalo poromala v Solkan, kjer je bila slovesna maša. Cerkev je bila povsem polna. Ljudje so še zunaj stali. Urška je pogledala Jana, ki je sedel zraven nje. On ne more videti lepote cerkve. Ne kipa, ne oltarja, ne svete hostije, ne duhovnika. In vendar se ji je zdelo, da Jan dobro razume, kaj se dogaja. Mirno je poslušal duhovnikove besede. Nekaj jih je razumel, nekaj ne, saj je duhovnik maševal v latinščini. V svoji notranjosti pa je čutil, da je na svetem kraju. Njegovo srce je vedelo, da se dogajajo velike skrivnosti.
Po maši je prišel cerkovnik do Urškinih staršev. »Vikar Luka želi govoriti z vašo Urško.« (V tistih časih so namreč nekaterim duhovnikom rekli vikar.)
»Z našo Urško?« se je začudil oče Jakob in strogo pogledal hčer. »Urška, kaj pa si počela med mašo, da te zdaj duhovnik kliče v zakristijo?«
»Ne vem, oče, zakaj me kliče,« je odgovorila Urška iskreno.
»Potem pa pojdimo k njemu, da izvemo,« se je oglasila mama Tereza.
Duhovnik Luka jih je veselo pozdravil. »Želel sem govoriti z vašo Urško. Ne ne, nič ni narobe,« je dodal, ko je videl zaskrbljene poglede. »Pravzaprav bi vašo Urško rad povabil v šolo.« Ne da bi se zmenil za začudene poglede Urške in njenih staršev, je nadaljeval: »Urška, koliko si stara?«
»Dvanajst let imam.«
»Tako, vidiš, jeseni boš začela prihajati sem v župnišče, kjer vas bom nekaj otrok poučeval pisanja, branja in računanja.«
To je bilo nekaj povsem novega. Takšnih šol, kot jih poznamo danes, takrat ni bilo. Učitelji so učili le otroke bogatih staršev, pa tudi duhovniki so vedno pogosteje poučevali mladino in otroke. A navadno le dečke.
»Smo dogovorjeni, kajne?« je rekel vikar.
»Kdo bi ugovarjal? Ne bo slabo, če bo Urška znala brati,« je menil oče.
In tako je na jesen Urška začela hoditi v šolo.
»Jan, zdaj grem!« je zavpila svojemu prijatelju, ko je šla mimo njihove hiše.
Jan ni bil vesel. Vedel je, da se bo Urška naučila pisati in brati, česar sam ne bo nikdar mogel. Čisto potiho se je v njegovo srce vtihotapila zavist. Urška bo postala učena, on pa ne. Urška lahko vidi in se uči, on pa ne. In poleg tega bo zdaj več sam, ker bo Urška v šoli. Ne, to mu zares ni bilo všeč!
»Samega me boš pustila,« ji je očital.
»Jan, ko bom znala brati, ti bom lahko brala. Veš, koliko zgodb bova skupaj odkrila,« ga je spodbudila.
To je bilo res, a Jan je težko sprejemal, da sam ne vidi, Urška pa bo šla v šolo. V njem se je vnel pravi boj zoper skušnjavca, ki ga je hotel zavesti, da bi se smilil samemu sebi in gledal le nase. Končno ga je z močno voljo utišal.
Obrnil je glavo proti Urški in iskreno dejal: »Veš, pogrešal te bom. Tudi sam si iz srca želim, da bi se lahko naučil brati in pisati, ampak to nekako ne gre. Ti pa le pojdi v šolo. Boš vsaj ti vedela, kaj pomenijo črke. In glej, da se hitro naučiš brati, ker bom na kup znosil prav vse knjige, ki mi pridejo pod roko.«
Urška se je nasmehnila in veselo odšla v Solkan.

Naloga:
Pomisli, če tudi ti komu zavidaš, in zmoli kesanje Moj Bog, žal mi je!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Zakaj so ljudje iz Grgraja šli k sveti maši v Solkan na god svetega Roka?