Med prebivalstvom se je širila nova vera. Takrat so ji preprosti ljudje rekli luteranska vera, danes pa jo imenujemo protestantizem. Ta vera ne časti Marije in drugih svetnikov. Nekateri so se nad njo navduševali. Počasi je prodirala tudi v Janovo družino.

Urška je vsak dan gnala ovce na pašo. Navadno je pasla na Skalnici, bližnjem griču, ki se dviga nad Grgarjem. Danes temu griču pravimo Sveta gora.
Včasih se ji je pridružil tudi Jan. Previdno je stopal ob Urški, ki ga je varno vodila. Počasi se je navadil na pot in je stopal že bolj pogumno.
»Urška, se od tod vidi do morja?«
»Ne, prenizko sva. Morala bi iti višje, čisto na vrh Skalnice.«
»Kaj pa vidiš?«
»Vidim, kako kmetje kosijo. In tam zadaj vidim grad.« Prijela je Jana za roko in pokazala, v kateri smeri je grad. Nenadoma je zatrepetala.
»Kaj se je zgodilo?«
»Jan, grof drvi na konju proti naši vasi!«
»Misliš, da je spet kaj narobe?«
»Ne vem, vem samo, da je hudoben. Kmetje se jezijo nanj. Pravijo, da zahteva več, kot je zapisano v starih knjigah, urbarjih. Od kmetov zahteva veliko njihovega pridelka. Če kmet ne prinese najboljšega žita, ga grof ukaže pretepsti. Včasih koga vrže v grajsko ječo in pravijo, da od tam ne prideš več ven.«
»Strašne so grajske ječe, tudi meni so tako pravili,« je rekel Jan.
»Tudi tistega, ki ne bi prišel na tlako, bi vrgli v ječo,« je vedela povedati Urška. Tlaka je bila obvezno delo, ki so ga kmetje opravljali na grajskih posestvih. Zanj kmetje niso bili plačani. Po besedah graščakov je bila to njihova dolžnost.
Grof je oddirjal v vas in prijezdil pred Piskovo domačijo. Babica Barba je bila sama doma. Ko je zagledala grofa, se je kar prestrašila.
»Ste sami doma?« se je grof skoraj zadrl.
»Seveda, drugi so na košnji, Urška pa pase.«
»Tako? Urška je še otrok, mar ne? Imate pri tej hiši samo tega otroka?«
»Da,« je babica otožno pokimala, »če ne bi bilo kuge, bi imeli štiri. Pa najbrž vi v gradu sploh ne veste, kako kruta je bila kuga.« Babica se je spomnila, da so bila grajska vrata v času kuge trdno zapahnjena. Takrat se grof ni zanimal niti za pridelke kmetov.
»Kaj govoriš!« se je razburil grof. »Saj sploh ne veš, da mi je takrat umrl edini sin. Zdaj pa nič. Že enajst let nič. Samo Bog mi še lahko da sina, sicer bom ostal brez naslednika.«
Babici je bilo žal, da je prehitro sodila o grofu. »Molila bom za vas,« je obljubila.
Grof se je obrnil in odjezdil do kmetov, da bi preveril, kako delajo.
»To ni pošteno!« se je razhudil kmet Matija, ko je grof odjezdil nazaj v grad in ni mogel več ničesar slišati. »Gosposko živi in se zemlje niti dotakne ne, pobere pa naše najboljše pridelke!«
»Molči, kaj pa moremo. Saj si videl, kako so se uprli naši bratje tu po dolini, a jih je grajska gospoda prav grdo zatrla.«
»Vem, ampak če ne bo nihče nič naredil, bo vedno tako. Krivično je! Kolikor nas ni prizadela kuga in nam niso pobrali Turki, nam bo vzela grajska gospoda!«
»Bog bo vsakemu povrnil po njegovih delih,« se je oglasil kmet Janez. »Tudi grof bo dajal odgovor za svoja dejanja. Paziti moramo, da nam jeza in sovraštvo ne bosta zagrenila srca. To bi bila hujša nesreča kot krivice, ki jih moramo trpeti. Rečem vam, tudi to bo prešlo. Krivica ne more zmagati. Zmagala bo resnica. Boste videli.«
Možje so še malo godrnjali, a vendarle so jih besede kmeta Janeza nekoliko pomirile. Počasi so se čustva vendarle umirila in kmetje so nadaljevali delo.
Zvečer, ko se je vse umirilo in so po domovih že skoraj vsi zaspali, se je na gradu odprlo okno. Grofica Jadviga se je z otožnim pogledom zazrla po hišah. Tiho je zavzdihnila: »Kako srečne so lahko tiste žene, ki zdaj spravljajo svoje otroke spat. Kako rada bi tudi sama zibala otroka. A samo Bog ve, če bom še kdaj deležna sreče materinstva,« je tiho zašepetala.
Ženam, ki ne morejo imeti otrok, ni lahko. Naj jih Gospod ohrabri, nam pa pomaga, da bomo nanje gledali spoštljivo in pozorno.

Naloga:
Staršem se zahvali za življenje ali jim pripravi kakšno lepo presenečenje!

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Katera imena poznamo za hrib na katerega je Urška gnala ovce na pašo?