Mati Jera je prihitela pred Piskovo hišo. Z veliko bolečino je zaklicala: »Botra Barba, vsi štirje otroci so mi oboleli!« Botra Barba je vedela, da je to kuga. Ta strašna bolezen se je kot požar širila po goriški grofiji in naprej proti Tolminu in Vipavi. Pobrala je veliko otrok in odraslih. Kdor se je okužil, je skoraj zagotovo umrl, saj takrat, leta 1528, niso poznali zdravila, pa tudi zdravnikov ni bilo veliko.
Botra Barba je znala pomagati pri marsikateri bolezni. Toda kuga je bila tako strašna, da ni mogla pomagati. Kljub temu je zdaj naglo vstala.
»Z vami pojdem, Jera,« je rekla in iz naročja odložila svojo malo vnukinjo Urško. Poslala jo je k mami Tereziji v hišo.
»Botra Barba, vi veste, kako hudo je, ko obolijo vsi otroci v hiši,« se je oglasila Jera.
Botra Barba je to še predobro vedela. Njeni vnuki so zboleli drug za drugim. Trije so umrli. Ostala je le Urška. Nje se bolezen ni dotaknila.
»Samo Urška nam je ostala. Hvala Bogu, vsaj ona,« je tiho dejala.
Prispeli sta do skednja. Štirje bolni otroci so nemočno ležali na slami. Povsod po telesu so se jim delali črni mehurji. Zaradi teh mehurjev so kugi rekli tudi črna smrt. Botra Barba je nežno pogledala otroke in se lotila dela. Izmila je rane in tolažila male bolnike. A bolezen je napredovala. Mala deklica Anka je prva umrla. Kmalu sta ji sledila še bratec in sestrica.
Na skednju je zdaj ležal le še mali Jan. Star je bil dobra tri leta. Ta otrok se je bojeval z boleznijo, dokler se nekega dne botri Barbi ni zazdelo, da je iz smrtne nevarnosti. Prav zares, Jan je bil vsak dan bolj krepak. Končno je premagal bolezen. Botra Barba si je oddahnila.
»Jan je ozdravel!« je z veseljem rekla njegovim staršem. A takoj nato je dodala z bolj žalostnim glasom: »A kuga mu ni prizanesla. Nikoli več ne bo videl.«
Starša sta se spogledala. Kako sta bila srečna ob novici, da jima je vsaj eden od otrok preživel! A to, da je oslepel, je bilo nekaj strašnega. Takšen otrok ne bo za delo. Le kaj bo z njim?
Minila so leta. Botra Barba je sedela pred hišo in pletla. Ob njej je sedela Urška, ki je zrasla v enajstletno deklico. Živahno je klepetala z babico, nato pa naenkrat umolknila. Zazrla se je v nebo.
»O čem premišljuješ Urška?« jo je vprašala botra Barba.
»Moji sestrici in bratec so že v nebesih,« je rekla.
»Da, pri ljubem Bogu uživajo večno srečo in prosijo za nas.«
»Ne spomnim se jih, kakšni so bili. Babica, pripovedujte mi o njih,« je prosila Urška.
Babica je rada pripovedovala o prigodah njenih sestric in bratca.
»Urška, kje pa je Jan? Pojdi še ponj, pa bom obema povedala kakšno zgodbo.«
»Prav! Grem ga iskat. Tako rad posluša tvoje zgodbe. Pravi, da si najboljša pripovedovalka v celi vasi.«
Babica je zamahnila z roko: »Bog nam je dal različne darove – in kar nam je dal, je prav, da damo naprej in drugim polepšamo življenje. Tebi je dal oči, da vidiš. Jan tega ne more. Bodi mu luč v temi, ki ga obdaja.«
Urška je pokimala in veselo stekla k sosedovim. V ušesih so ji odmevale babičine besede o luči. Biti luč. Luč Janu, ki ne vidi ne sonca ne maminega obraza, ne malega zajčka ali kozlička, nič. Urška je razmišljala o tem. »Oh, z veseljem mu bom luč!« je sklenila. »Rade volje mu bom opisala vse, kar vidim, in ga vodila po poteh, da bo varno hodil.«
Vsak od nas je lahko drobna lučka v svetu. S svojimi talenti in dobrimi deli lahko sebi in drugim osvetlimo in polepšamo življenje.

Naloga:
Postavi majniški oltarček: Marijino podobo, šopek rož. Zvečer se v molitvi zahvali Gospodu za enega od svojih talentov.

Vprašanje (odgovor pošlji na smarnice.smarjekp@gmail.com):
Koliko je bila stara Urška, ko ji je mama nraočila, naj bo luč Janu?